Kolesarjenje po Kočevskem

Kočevsko je za naju sinonim za brezmejno divjino, zadnji pravi ostanek neokrnjene narave, kjer se lahko povsem izgubiš in pozabiš na svet, daleč stran. Vsakič, ko se vrneva, sva bolj prepričana, da bi Kočevsko moralo postati narodni park, podobno kot je Triglavski. Če bi le uredili sprehajalne in kolesarske poti ter uredili dostope in informacijske točke, bi lahko sem privabili veliko več ljudi. Tako pa zaenkrat ostaja kraj za avanturiste, ki se jih ni strah podati globoko v gozd po neznanih poteh (kar pa tudi ni slabo). Na tem mestu morava pohvaliti projekt Kočevsko, v sklopu katerega je nastala čudovita spletna stran, v zgolj nekaj letih pa se pozna tudi ogromen napredek v približevanju regije turistom in avanturistom, ki si bodo, upava, v bodoče upali v večji meri odkrivati te prelepe kraje. 

Mesta

Največja kraja sta seveda Kočevje in Ribnica, oba polna industrije, a tudi lepih parkov in kulturnih znamenitosti. Tu se boste tudi najlažje oskrbeli z vsem potrebnim preden se podate v divjino. Lepši kraji vredni obiska so še Kočevska Reka, Kostel, Osilnica, Sodražica in odmaknjeni Hrib – Loški Potok. Posebnost regije pa so tudi zapuščena naselja t.i. Kočevarjev ali kočevskih Nemcev, ki jih danes večinoma obiščejo le še pohodniki in kolesarji na svojih poteh skozi gozdove. 

Naravne lepote Kočevske

Največja in glavna znamenitost regije so gozdovi. Večina jih je prepredenih z makadamskimi cestami in gozdnimi potmi, ki so jih skozi stoletja ustvarili gozdarji. Ker je teren izrazito kraški, so gozdovi polni jam in udorov (z žal zelo mračno preteklostjo), najlepše pa je odkriti koščke pragozda, kjer lahko res začutiš naravo, kot bi bila, če vanjo človek nikoli ne bi posegel. Poleg gozdov in čudovitih jas med njimi, je na Kočevskem tudi veliko voda (Rinža, Ribnica, Kočevsko jezero, Reško jezero) ter zgornja dolina Kolpe, ki je spet svet zase. 

Kolesarjenje po Kočevskem

S kolesarjenjem po asfaltiranih cestah lahko sicer zgolj oplaziš vse naravne lepote te regije, a ni zato nič manj slikovito in razburljivo. Tole so najini naj predlogi:

Razgibani kronometer

Glavna cesta Kočevje – Ribnica je pravi posladek za kronometriste, saj je zelo ravna s komaj opaznimi vzponi in spusti. Za trening lahko zgolj voziš gor in dol po njej, a sva za popestritev dodala nekaj podaljškov. Iz Kočevja se najprej podaš proti Petrini (mejni prehod s Hrvaško) in v Štalcerjih zaviješ proti Kočevski Reki. Skozi Kočevsko reko nadaljuješ proti Ribnici mimo Gotenice in po hitri in razgibani cesti skozi gozd priključiš na glavno cesto Kočevje – Ribnica v Dolenji Vasi. Nadaljuješ do starega jedra Ribnice in zaviješ na neprometno cesto mimo Nove Štifte, da se v zaledju pripelješ v Sodražico, kjer znova obrneš ter si po glavni cesti daš duška in skušaš čim hitreje prispeti skozi Ribnico nazaj v Kočevje.

Granfondo po zgornji dolini reke Kolpe

Zahtevna in dolga trasa, ki za razliko od Kolpa River Epic (link) izpusti belokranjski del ter se začne in konča v Livoldu. Gotovo najlepši del zgornjekolpske doline, ki še vedno vsebuje epski vzpon na Strmo reber ter vse ostale najlepše razglednike v tem koncu z dodanim vzponom na grad Kostel.

Pozabljeni svet

Verjetno največji približek pobegu v divjino na asfaltu v Sloveniji je naporna in izjemno razgibana pot na drugo stran kočevskih gozdov in nazaj. Iz Ribnice se podaš po zaledni cesti na razgledno cerkev na Novi Štifti in se spustiš do Sodražice, kjer se prične prvi zahtevni vzpon dneva na gozdni prelaz, s katerega se spustiš v Hrib-Loški Potok. Tam je obvezen kratki vzpon na lokalno cerkev Svete Barbare, od koder je krasen razgled proti Ložu in Blokam. Tu se začne pozabljeni svet, za katerega večina Slovenije niti ne ve, da obstaja. Ljudje tu so v preteklosti živeli od lesne industrije, ki je že praktično propadla, zdaj pa se počasi spet postavlja na noge in vendar še vedno omogoča življenje v teh zakotnih koncih. Kot da se ti že tako ne zdi, da si bogu za hrbtom, nadaljuješ še bolj v neznano. Cesta postaja ožja in slabša, naselja še redkejša in manj poseljena, a narava vsenaokrog je res drugačna, mirnejša in lepša, kot kjerkoli drugje. Skozi Podpresko in Drago počasi prispeš do točke, kjer se cesta prične spuščati, dokler te serpentine ne pripeljejo do mejnega prehoda s Hrvaško pri Čabru. Za kratek čas zapustiš Slovenijo in v hitrem spustu dosežeš Osilnico, nato pa spet glavni vzpon dneva in najin najljubši v tem koncu – Strma reber! Sledi le še spust in povratek v Ribnico skozi Kočevsko Reko in Gotenico.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close