Belo krajino je najlepše odkrivati na kolesu, ker šele takrat zares opaziš, kako zelo raznolika je njena pokrajina. Čeprav ni velika in jo lahko prekolesariš po dolgem in počez v enem dnevu, je polna razgledov, nenehnih kratkih vzponov in spustov ter neštetih ovinkov (le redko kje se cesta zravna za daljši čas). Je idealna za intenzivne treninge, za eksplozivne krajše vzpone ter treniranje tehnike vožnje skozi ovinke z vsemi možnimi nakloni. Je kot en neskončen pump-track, kjer ti nikoli ne more postati dolgčas.
In čeprav boste hitro našli kakšno bolj zanimivo opcijo za preživljanje dopusta, vam vseeno gotovo ne bo žal, če se boste šli raje za en teden kopat na Kolpo, se vmes še vozit s kolesom, zvečer pa v dobri družbi uživat v dobrotah z žara in domačem vinu.
Belokranjska vinogradniška tura
Ker je v Beli krajini (čeprav na zemljevidu deluje precej nižinska) skoraj nemogoče narediti ravninski krog, je najkrajša in najnižja Vinogradniška runda, ki, kot že samo ime pove, vsebuje celo bero krajših vzponov in spustov, a ponuja nekaj najlepših razgledov na Belo krajino. Če začneš v Metliki, je prvi postanek ob poti sotočje Lahinje in Kolpe v Primostku, kjer je tudi ogromna drevesna gugalnica v sklopu glampinga Big Berry. Le dva kilometra naprej se lahko ustaviš ob obnovljenem letalu iz druge svetovne vojne. V Gradcu (zelo lep grad nad okljukom Lahinje) zaviješ proti Semiču in po nekaj kilometrih zapelješ z glavne ceste do izvira reke Krupe. Sledi krasna neprometna in vijugasta cesta skozi samotne vasice Vinji Vrh, Brstovec, prečkanje glavne ceste in naprej mimo Trebnjega Vrha v vznožje semiških vinogradov. Nato spust skozi Semič in nadaljevanje zelo razgibane vožnje do Metlike, kjer se znova vzpneš po Vinogradniški cesti proti Drašičem. Mimo številnih brez in steljnikov prideš v nov vinogradniški okoliš, se spustiš po lepih serpentinah in vzpneš do skrajne točke pred hrvaško mejo (Krmačina). Na izhodišče se prek Drašičev vrneš skozi podaljšek vinskih goric do Božakovega in nato ob Kolpi vse do mestnega jedra v Metliki.
Belokranjska zlata sredina
Podobno težka, a malenkost daljša je pot po sredinski vertikali Bele krajine. Iz Črnomlja se odpelješ ves čas po glavni cesti skozi Dragatuš (krajinski park Lahinja!) do Vinice, kjer obrneš pri čudovito obnovljenem gradu. Nazaj grede kmalu zaviješ desno na neprometno cesto proti Bojancem in nadaljuješ vse do Tribuč, kjer zaviješ desno proti Adlešičem in uživaš v široki novi cesti z zelo malo prometa. V Dolenjcih zaviješ levo proti Metliki in kmalu dosežeš ravninski svet ob Kolpi do Podzemlja. Tam zaviješ znova proti Črnomlju, a v Gradcu (spet grad) zaviješ proti Semiču in obiščeš izvir reke Krupe, nakar nadaljuješ do Semiča. Sledi priljubljeni vzpon skozi staro jedro in vinograde vse do priključka na t.i. Partizanko, ki se spušča iz smeri Dolenjskih Toplic proti Črnomlju. Sledi vratolomen spust v dolino, ki ga vmes preseka precej neugoden dvojni ovinek, nato pa bolj kot ne po ravnem prispeš nazaj v Črnomelj.
K Madroniču na ribe
Rahlo krajša, a zato z dosti več višinci, vodi do zasluženega postanka za kosilo pri Madroniču, kamor se ljudje od blizu in daleč zgrinjajo na najboljše ribe v tej regiji. Začneš spet v Črnomlju in greš po glavni cesti do Vinice, kjer pri gradu obrneš in zaviješ proti Sečjem Selu in Starem trgu. Razgibana pot nad reko Kolpo se vije mimo Sinjega vrha in Špeharjev, dokler ne zavije v dolino Kolpe v Radencih. Od tam slediš reki vse do Madroniča v Prelesju. Ko se napokaš in nakopaš, se po serpentinasti cesti vzpneš do luštnega Starega trga ob Kolpi, kjer zaviješ proti Črnomlju. Cesta se še nekaj časa vzpenja skozi gozdove, dokler ne sledi spust skozi vinograde v zaledju Črnomlja in se ob reki Dobličici ne konča spet v starem jedru Črnomlja.
Kolpa river epic
Najdaljša in najtežja pot, ki poteka tudi po Kočevski regiji, združuje nekaj najlepših koncev Bele krajine in Kočevskega in se vije ob celotnem zgornjem toku Kolpe ter vrača skozi kočevska hribovja nazaj v Belo krajino. Ne manjka niti čudovita Osilnica in epski vzpon na Strmo reber. Za tiste najbolj zagrete in polne kondicije – kombinacija izjemnih lepot in naporov za res poln dan vtisov!
Prvi del poti je enak, kot pri “K Madroniču na ribe”, le da se v dolino Kolpe spustimo s Starega trga ob Kolpi in nato nadaljujemo ves čas ob Kolpi vse do Osilnice. Trasa je zelo razgibana, polna vzponov in spustov skozi nekaj čudovitih, pa tudi precej zapuščenih krajev. Najdeš lahko tudi krasne skalne stene in slapove na desni strani ceste. Na trenutke se pot že malo vleče, saj je daljša in napornejša, kot morda pričakuješ, a vedno znova najdeš nekaj novega in lepega, kar te žene naprej. Okrepčaš se lahko v Petrini, najlepši del poti in najlepši razglednik pa je gotovo cerkvica Svete Ane na vrhu prelaza med Srobotnikom in Mirtoviči (obvezen postanek!). Tudi dolina do Osilnice je prelepa z visokimi kraškimi stenami na desni strani. Ko že kar utrujen prispeš v Osilnico, pa se prava zabava šele začne! Strmo reber ljubkovalno kličejo tudi mali Vršič, a je dejansko še zahtevnejša. Na 8,4 kilometrih premagaš kar 720 višinskih metrov. Da pa ni vse zgolj trpljenje, je na devetnajstih serpentinah do vrha cel kup priložnosti za epske razglede nazaj na dolino Kolpe. Res nepozabno doživetje! Z vrha sledi spust do Kočevske reke, kjer okusiš kočevski divji zahod, nato pa se mimo Štalcerjev pelješ proti Kočevju ter v Livoldu zaviješ desno proti Črnomlju. Sledi še lep kos vožnje skozi kočevske gozdove, nato pa spust spet do Starega trga ob Kolpi in povratek v Črnomelj preko še enega vzpona in spusta skozi Dobličko goro. Potem pa samo še spat!