Ko sem prvič slišal za električno kolo, sem si mislil: “Pa ne! Katastrofa!” Nekaj časa sem rabil, da sem prišel do tega, da menda bi pa lahko prav prišla kakšnim penzionistom ali za v službo namesto avta in motorja, ker je bolj eko in tako naprej. Dolgo sem se čudil in posmehoval “kolesarjem” na turističnih turcah ali celo gorskih kolesih na resnih klancih. Recimo, da je malo za turizem še okej, ampak šport je pa nekaj tako čistega in kurjenju kalorij namenjenega, da se ga z elektriko pač ne bo omadeževalo.
No, pa sva z Aljo čisto slučajno lani dobila pod noge električni gorski kolesi in se šla malo potepat po zaledju slovenske Primorske. Če sva že imela ekstra motor, sva se odpravila na najtežjo in najstrmejšo možno turo po kraškem robu in na moje veliko presenečenje sva se od prve do zadnje minute imela fajn! In namesto, da bi na cilj prispela spočita ali vsaj prijetno utrujena, sva prisopihala popolnoma izmučena, prešvicana in umazana od vrha do tal. Baterija gor ali dol, na kolesu je očitno vedno treba delat oziroma baterija poskrbi za dodatno motivacijo, da si privoščiš še več, še bolj pritiskaš in se še bolj namučiš. Samo kakšen kilometer ali višinec več narediš.
Baterija gor ali dol, na kolesu je očitno vedno treba delat oziroma baterija poskrbi za dodatno motivacijo, da si privoščiš še več, še bolj pritiskaš in se še bolj namučiš. Samo kakšen kilometer ali višinec več narediš.
In tako me sredi mrzle zime, ko so mi po mislih švigale smuči in sani in pohodi po zasneženih hribovjih, pokliče Primož iz JB Centra, češ da ima za sprobat električno cestno kolo, če me zanima. Najprej sem se avtomatsko nakremžil, ker zakaj hudiča bi pa na mojo najljubšo vrsto kolesa, ki je že samo po sebi sinonim za hitrost in dirkanje in peresno lahkoto in en sam užitek, še električni pogon dodajal?! Pa sem se hitro spomnil, kako je bilo luštno na gorcu in pomislil, kako nor bi bil občutek, če bi se enkrat za spremembo izstrelil na Trško Goro brez da bi spustil dušo in mimogrede pošteno nagnal strah v kosti kakšnemu lokalnemu Rogliču, ki naskakuje KOM na Stravi! Seveda, to je treba probat!
V JB centru v Novem mestu imajo trenutno testiranju namenjena dva električna cestaka španskega podjetja BH, rdeče in celeste barve. Oba imata karbonske okvirje, solidne obroče z diski in polno Ultegra opremo. Če ne bi bila pri gonilki malo bolj odebeljena, sploh ne bi opazil, da gre za električno kolo in okvir je pravi lepotec, povsem v stilu najnovejših cestnih koles višjega ranga.
Prvi vtisi
Prvi šok, ki ti takoj pove, da vseeno ne gre za navadno specialko, je veliko večja teža. Približno dvakrat težji je od normalnega cestnega kolesa. Še zdaj mi ni čisto jasno, zakaj so se trudili s karbonskim okvirjem in tako solidno opremo, če je kolo itak težko kot svinec in ti ga pomaga speljevati akumulator, ampak ok. Važno, da dobro izgleda in dobro potegne! Skratka, prvi vtis je pozitiven.
Kolo se vključi s pritiskom na gumb, elegantno skrit v fajfi. Nato lahko izbiraš med tremi programi z dvojnim pritiskom. Po težavnostnih stopnjah, oziroma količini dodatne energije, si sledijo modra, zelena in rumena. Če želiš hraniti energijo, baterijo preprosto izklopiš s ponovnim dolgim pritiskom na gumb in se pelješ brez pomoči. Stvar je res enostavna in logična za uporabo. Po podatkih na proizvajalčevi spletni strani naj bi baterija zdržala do 165 kilometrov vožnje. Zaradi hudega mraza nisem uspel preveriti, ali je to res, ampak prva od dvanajstih pikic v krogu je ugasnila šele po slabe pol ure uporabe. Seveda je poraba odvisna od programa (modra, zelena, rumena) in od terena, po katerem se voziš. Ampak bi si upal trditi, da bi v Kostanjevico in nazaj prišel brez težav.
Vožnja z eletkričnim kolesom
Če ste že kdaj vozili električno kolo, ne bo vožnja s tem kolesom nobeno presenečenje. Preprosto pritisneš na pedala in greš malenkost hitreje, kot bi šlo brez pogona. Občutek je, kot bi zavrtel pedala in zraven odprl gas na motorju – če nisi pripravljen, te kar malo prilepi na rit. Potem pa (glede na izbrani program) pogon sledi tvojemu vložku energije. Bolj, kot pritiskaš, hitreje gre. Dokler ne dosežeš hitrosti 25 km/h. Na tej točki baterija neha pomagati in si odvisen od samega sebe. Po klancu navzdol to ni nikakršen problem. Zaradi večje teže kolesa, je hitrost še lažje vzdrževati in povečevati. Po ravnini pa je stvar bolj zapletena. Vsekakor je za enako hitrost, kot bi jo dosegal na svojem kolesu, potrebno vložiti več energije, a vseeno nisem imel občutka, da je razlika prevelika.
Zmogljivost baterije
V nobenem primeru pa ne boste šli podirat osebnih rekordov z električnim kolesom, ker pač ni pošteno (ne do drugih, ne do sebe). Daleč najbolj pride baterija do izraza v klanec in to bo verjetno tudi glavni razlog za nakup kolesa v večini primerov. Kolo se preprosto ne ozira veliko na naklon – dokler bo baterija napolnjena in boste zmogli vrteti pedala, bo zgrizlo vsak klanec.
Občutek vožnje
Če odmislim baterijo, gre za povsem normalno cestno kolo v skoraj vseh pogledih in se tako tudi obnaša. Ko si enkrat v pogonu, kar pozabiš, da voziš električno kolo, občutek je namreč identičen. Glavna razlika v vožnji oziroma v občutku pri vožnji je predvsem to, da kolo vedno hoče še več. Po eni strani ti daje potuho, a meni se zdi, da prevladuje motivacija. Vožnja naenkrat postane hitrejša in več hitrosti v večini primerov pomeni več zabave in več užitka, kar te žene naprej še bolj. Namesto, da bi se smilil samemu sebi, ko klanec postane prestrm ali se jezil, ko se ti v zadnjem trenutku prižge rdeča luč in si se prisiljen ustaviti in spet speljevati iz nule, vklopiš baterijo in zmelješ klanec za hec ali pustiš za seboj vse avtomobile v križišču in si že naprej pri naslednjem izzivu. Z električnim kolesom se zabava nikoli ne konča (vsaj dokler ti ne zmanjka baterije).
Za koga je torej električno kolo?
- Za vse, ki nimate kondicije ali motivacije za resne cestne podvige, želja pa vseeno obstaja. Za vse, ki imate partnerja obsedenega s kolesarjenjem in vam ga noben trening ne pomaga dohitevati. S tem kolesom se bosta oba lahko peljala na dolge ture brez očitajočih pogledov.
- Za vse, ki se tudi v trgovino ali v službo želite peljati na hudi mašini, ki ne pomaga topiti ledu na Antarktiki.
- Za vse, ki bi šli na potovanje s kolesom in bi želeli narediti 200 namesto 100 kilometrov na dan kljub 15 kilogramom ekstra prtljage na okvirju.
- Za vse mlade po srcu, ki si želite brez ekstremnih naporov znova začutiti adrenalin in užitek v hitrosti na asfaltu.
- Za vse, ki se preprosto radi zabavate. Ker električna kolesa so eno samo veselje.