Na Slavnik iz Podgorja

Najvišji vrh na Primorskem in gotovo tudi ena izmed lepših izletniških točk v slovenski Istri, je bila že dolgo na seznamu za obisk. Na Slavnik se lahko odpraviš peš ali z gorskim kolesom po makedamski poti, nekaj metrov pod vrhom pa se nahaja tudi Tumova koča, kjer menda strežejo fine dobrote.

  • Izhodišče: vas Podgorje, parkirišče pri igrišču
  • Dolžina poti: 6 kilometrov
  • Čas hoje: približno uro v eno smer
  • Višinska razlika: 510 metrov
  • Primeren čas za obisk: vsi letni časi
  • Oprema: dobra zaščita pred vetrom (kapa, rokavice, tuba, vetrovka, itd.)

Izhodišče

Če se na Primorsko pripelješ iz smeri Ljubljane, avtocesto zapustiš na izvozu Kozina, potem pa se po stari (nama izjemno slikoviti) cesti odpelješ do Podgorja, kjer sredi vasi že od daleč opaziš igrišče in zapelješ na parkirišče ob njem.

Pot

S parkirišča se po cesti peš odpraviš v smeri markacij, kmalu pa opaziš tudi smerno tablo, kjer se lahko odločiš za strmo ali položnejšo pot. Midva sva se odločila za strmo (po tablah sodeč je od položne krajša za pol ure) in jo mahnila v klanec. Pot najprej vodi skozi naselje, kmalu pa se razširi v makedamsko pot, ki se nadaljuje v gozd. Vzpenjaš se precej strmo in po dobrih pol urah prispeš na razgledna pobočja od koder se že odprejo razgledi na griče in morje v daljavi. Do vrha te loči še kakšnih deset, petnajst minut hoje.

Razgled z vrha Slavnika

Z vrha Slavnika se odpre prekrasen razgled na vse strani, od Jadranskega morja, do Dolomitov, Julijskih, Kamniško-Savinjskih alp in Karavank. Ob sončnem zahodu sva ujela tudi bližnje Golake, Vremščico in Snežnik, potem pa sva se zaradi zares močnega vetra podvizala nazaj v dolino.

Čisto za konec pa še en ‘dnevniški utrinek’ tiste sobote, ko sva se odpravila na Slavnik:

Prebudiš se v prvi pomladni dan, zunaj naletavajo drobcene snežinke, srebro pa se še pozno dopoldne ne povzpne nad nulo. Veter prav nič ne vabi ven, mokre ceste raje zamenjam za trenažer in Netflix. Igram se z mislijo o pobegu na toplo in preračunavam ali nama po kosilu še uspe ujeti sončni zahod na Primorskem. Ob kakšne pol treh se le odpraviva na pot in vreme ne zgleda prav nič obetavno. Proti Ljubljani so oblaki vse temnejši, a se nekje pri Logatcu začenjajo trgat. Ko v daljavi zgledava Nanos, je obsijan s soncem, ko čakava na signal na Garminčkih na parkingu, pa se iz lepega prikrade en orng črn oblak. Ja nič, pičiva dalje. Slavnik je na seznamu že dolgo. V Podgorju jo pod borovci in po zlizanih kamnih mahneva vrhu naproti, vmes pa občudujeva primorske gozdove – zdi se kot da sva na drugem planetu. Dolgo, predolgo naju ni bilo blizu obale. Višje kot sva, bolj in bolj čutiva veter. Piha kot pri norcih in ko prilezeva nad gozdno mejo, se zdi, da je najbolje da se uležem na zlato obsijano posušeno travo in se delam da me ni. Za hip pozabim na veter in vsaj za nekaj minut znova začutim prste. Greva hitro gor, da naju ne odpihne in da bova čim prej nazaj na toplem v avtu. Pozno sonce riše prekrasne kulise, a kaj ko je burja tako močna, da se zdi kot da sva se znašla v vetrovniku. Na vrhu bi si želela več časa za strmenje v neskončnost, a bodo razgledi žal počakali na prihodnjič. Ko bo imela hitrost vetra enomestno številko. Sem se pa vsaj naužila borovcev in morja v daljavi in bila priča čarobnemu sončnemu zahodu. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close