Kranjska Gora nama je vsako leto bolj všeč. Skorajda vsakič, ko se odpraviva tja, si misliva, da zdaj sva pa že ja vse videla, a vedno znova odkrijeva kakšen nov pohod in nov razgled. Doslej se še ni zgodilo, da ne bi imela cel vikend kaj početi, pa sva v Kranjski Gori preživela vikendov že dosti več, kot imava prstov na rokah.
Zima je v Kranjski Gori še prav posebej lepa. In čeprav na primer ni več mogoče kolesariti po krasnih kolesarskih poteh ali na Vršič, ter je večina gorskih vrhov navadnemu pohodniku nedostopna, je še vedno kup možnosti za rekreacijo in prekrasne razglede. Kam torej iti na sprehod ali celodnevni pohod, če niste ravno za vsakodnevno smučanje na smučišču ali številnih smučarsko-tekaških progah?
Lažji sprehodi po gorskih dolinah
Kranjska Gora z bližnjo okolico ponuja kar nekaj enostavnih in sorazmerno kratkih pohodov, primernih za vso družino ali za tiste, ki se ne bi radi preveč utrudili, bi pa vseeno radi doživeli zimsko pravljico v kratkem času.
Zelenci
Na čudoviti izvir naše največje reke vodi več poti. Najkrajša je dolga le kakšnih 200 metrov s parkirišča ob cesti. Če res nimate časa, seveda ni nič narobe, če se odločite za to varianto.
Sicer pa lahko do Zelencev pridete peš tudi iz smeri Kranjske Gore ali Rateč po kolesarski progi, s katere se malo zahodno od vasi Podkoren odcepi pešpot preko mostu nad mokriščem, nato nekaj časa ob glavni cesti, nakar se priključi spet poti s parkirišča. Na kolesarsko pot se seveda lahko priključite kjerkoli, odvisno pač od časa, ki ga imate na voljo. Nama je bil jutranji sprehod iz Kranjske Gore do Zelencev ravno pravšnji za pred zajtrkom in da sva ulovila prve sončne žarke ter prišla na Zelence še pred ostalimi obiskovalci. Čez dan se boste namreč težko znašli sami na tej izjemno lepi, a tudi zelo priljubljeni lokaciji.
Jezero Jasna in Dolina Krnica
Malenkost daljša pot z več vzpona, a še vedno zelo enostavna, je iz Kranjske Gore mimo jezera Jasna ter naprej ob reki Pišnici. Ob koncu jezera Jasna hodite nekaj sto metrov po glavni cesti proti Vršiču, nato pa tik pred mostom preko Pišnice zavijete levo na pešpot. Tu se začne prava zimska pravljica. Pot je ponavadi zratrakirana in čez dan precej obljudena, ker je preprosto tako lepa. Ves čas poteka ob reki, ki se zliva preko zanimivih skal in umetnih slapičev, na drugi strani pa so zasnežena pobočja, medtem ko je dolina posejana z nešteto smrekami. Kmalu po sneženju bodo smreke gotovo še polne svežega snega in takrat bo vse skupaj še veliko lepše! Urejena pot poteka vse do koče v Krnici, a najlepši razgled je 15 minut pred zadnjim vzponom, na večjem križišču, kjer se v desno odcepi pot proti Mihovemu domu na vršiški cesti. S tega križišča boste lahko uživali ob pogledu na vse najvišje gore nad Kranjsko Goro, od Prisojnika in Razorja, do Škrlatice in Špika. Razgled postane še lepši, če nadaljujete pot proti Mihovemu domu, kar je tudi dobra alternativa za pot nazaj, če se ne želite vračati po isti poti.
Dolina Tamar
Še bolj obljudena in večja je dolina Tamar. Vanjo se lahko podate s parkirišča v Ratečah ali višje pri planiških skakalnicah. Že te so doživetje zase, še posebej če ujamete kakšnega od treningov smučarjev skakalcev. Pot se nadaljuje naprej od planiške velikanke in smučarsko-tekaškega centra. Za razliko od doline Krnica je dolina Tamar nasploh širša in večja, a brez reke, ki bi tekla skoznjo. Ves čas te spremljajo prelepi vrhovi Ponc na desni ter Slemenova špice in Mojstrovk na levi strani, dokler ne dosežeš Doma v Tamarju na koncu doline in se svet odpre ter zagledaš eno naših najlepših gora, Jalovec. V koči strežejo tudi super planinsko hrano, ki vas bo prijetno ogrela.
Belopeška jezera
Po isti kolesarski poti med Kranjsko Goro in Trbižem se lahko odpravite tudi malo preko meje z Italijo in zavijete proti Belopeškim jezerom. Pot ni predolga in nima veliko vzpona, na koncu pa očara s hojo okoli dveh izmed najlepših gorskih jezer v Julijskih Alpah z nepozabnim razgledom na Mangart. Pot okoli spodnjega jezera je lepše urejena, zgornje jezero pa je bolj divje in nepredvidljivo. Še posebej v snegu je težko oceniti, kje točno se začne voda, saj je jasa pred jezerom poleti skoraj popolnoma suha, ob višjem vodotoku (tudi pozimi) pa se lahko povsem približa parkirišču in zalije večji del jase. Na tem območju velja biti bolj pazljiv.
Daljši in zahtevnejši pohodi
Načeloma naslednji pohodi niso nevarni in so ravno tako primerni za vsakogar, ki zmore premagati nekaj več višincev in kilometrov.
Tromeja (Peč)
Ravno nasproti doline Tamar se dviga z gozdom poraščeno pobočje z vrhom, ki si ga delimo kar tri države, Slovenija, Avstrija in Italija. Parkirate lahko v Ratečah, nato pa se preprosto sprehodite skozi prikupno vas in sledite dobro označeni poti za Tromejo. Najprej pot poteka ob potoku, nato pa priključi na makadamsko cesto, ki se vije mimo pašnikov in senožeti proti vrhu. Zadnja tretjina poti je še posebej strma in se skozi gozd vzpne po 30 serpentinah do vrha. Izberete lahko tudi lažjo, položno pot, ki še naprej poteka po cesti, a je strma pot tako lepa, da je vredna nekaj več napora. Vsaka druga serpentina namreč zavije na odprt teren, od koder se vedno znova odpira prelep razgled na dolino Tamar in gore, ki jo objemajo. Z najvišjih serpentin se vidijo tudi bolj oddaljeni vrhovi, kot sta Prisojnik in Mangart. Na vrhu se odpre tudi razgled na avstrijsko stran s smučiščem Arnoldstein, Beljakom in mogočno goro Dobrač. Ob jasnem dnevu se zdi, da pogled seže vse do Dunaja. Seveda pa je najboljši občutek, ko se lahko v nekaj sekundah znajdeš v treh različnih državah (še posebej, če zaradi korone že pol leta nisi zapustil Slovenije!).
Prelaz Vršič
Vršič v poletni sezoni velja za cilj kolesarjev, medtem ko za pohodnike predvsem predstavlja izhodišče za višje vrhove, kot so Slemenova špica, Mojstrovka in Prisojnik. Pozimi se zgodba obrne. S kolesom pridejo do vrha le še redki, cesta se glede na količino snega preneha plužiti vsaj pri Koči na Gozdu, če ne še nižje, in naenkrat postane prava mala avantura iti na pohod (ali s turnimi smučmi) kar po cesti na vrh prelaza in nazaj. Hoditi lahko začnete kjerkoli, a če ne začnete vsa pri jezeru Jasna, ne morete zares reči, da ste prehodili vršiško cesto v celoti. Nama je ta pohod tako všeč, da sva ga opravila že trikrat in vsakič je bila izkušnja malo drugačna. Kar dvakrat sva se morala obrniti malo pod vrhom zaradi izdatne količine snega, nizkih temperatur in prekratkega dneva, tako da sva v Kranjsko Goro prišla šele v trdi temi. Sva pa zato uživala v nepozabnem sončnem zahodu z razgledom na ožarjeno Škrlatico in njene sosede. Nor je tudi občutek hoditi po zasneženi cesti z zasneženimi bregovi in stenami ter kupi snega, ki so višji od tebe. Razgledi pa so vsakih nekaj ovinkov drugačni in vedno znova fantastični.
Dolina Vrata in slap Peričnik
Izhodišče za dolino Vrata je Mojstrana, oziroma do koder je splužena cesta. Vsaj na začetku je mogoče namesto po cesti hoditi po pešpoti ob Triglavski Bistrici, kar je seveda lepša in mirnejša alternativa. Vseeno se tudi ta pot kmalu priključi nazaj na cesto in je potem več ne zapusti (vsaj ne pozimi, ko je veliko snega). Že po nekaj kilometrih prispeš do prvega vrhunca dneva, slapu Peričnik. Pozimi je zares urejena in varna le pot do spodnjega slapu, vendar je odvisno od razmer lahko prehodna tudi pot do zgornjega. Najlepše je obiskati Peričnik, ko je nekaj dni temperatura močno pod lediščem in celoten slap zamrzne. Prizori so neverjetni!
Od Peričnika naprej se cesta vije vse višje in višje ter le redko ponudi lep razgled na dolino daleč spodaj ter gore v okolici. Na trenutke se že skoraj vleče (celotna pot je dolga približno 10 kilometrov v eno smer brez obiska Peričnika), a okolica postaja vse lepša. Na koncu se pogled odpre, ko prispete na parkirišče pred koncem ceste in nato do Šlajmerjevega in Aljaževega doma. Priporočava nadaljevanje poti vsaj še do spomenika padlim partizanom, kjer lahko uživate v razgledu na celotno severno Triglavsko steno ter vse vršace v okolici.
Trupejevo poldne
Pohod na ta malo manj znan vrh z izjemnim razgledom lahko začnete že v Gozdu Martuljku, sicer pa greste z avtom dovasi Srednji vrh, kjer parkirate. Pot nadaljujete mimo kmetije in desno navzgor po cesti, ki se kmalu zoža v gozdno pot ter sledi potočku. Tik pred začetkom gozda ne pozabite pogledati nazaj, saj je že tam izjemen razgled na Špik in njegove sosede.
Pot je večino časa kar strma, a prijetna. Na pol poti boste dosegli lovsko kočo Železnico pod katero teče potok in je spomladi krasen kraj za počitek. Nato sledi le še vzpon preko travnatega pobočja in strm vzpon do grebena, ki mu sledite levo do vrha. Ta zadnji del, še posebej tik pred samim vrhom, je zelo strm in lahko nevaren za plazove, tako da odsvetujeva ta pohod, dokler niso snežne razmere res stabilne.
Z vrha je krasen razgled na večino Julijcev, od Špika do Mangarta, pa tudi vzhodno proti Stolu in Jesenicam ter seveda severno na Avstrijo.
