Sončna nedelja in novo zapadli sneg sta kar vabila v planine, a niti v sanjah si nisva predstavljala, kakšna pravljica naju bo pričakala na Veliki planini. Ker sva dotlej pohajkovala predvsem po gorah in se nikoli nisva zadovoljila s sprehodi po planinah, sva se kar malo bala, ali nama bo všeč, a se ne bi mogla bolj motiti. Prav planine in doline, ki so morda poleti manj zanimive, so idealna zimska destinacija, saj postanejo odete v snežno odejo še veliko lepše, kot sicer, in ker so mnogo dostopnejše in varnejše od plezanja po zasneženih gorah.
Na Veliko planino sva se podala s Kranjskega Raka. Nataknila sva gamaše in jo mahnila v hrib. Pot gre lepo po cesti in ni prav nič zahtevna. Kmalu pa se izza zasneženih smrek odpre tudi pogled na neskončno morje oblakov v dolini. Oh, kako zelo krasno! Pot sva ob čudovitih razgledih nadaljevala do Male planine in po nekaj deset foto postankih naposled le prišla do Velike planine. Tam sva najprej odšla do Kapele Marije Snežne, potem pa še do najvišjega vrha Velike planine, Gradišča, od koder se odpre prekrasen pogled na Kamniško Savinjske Alpe. V daljavi sva zagledala Ojstrico, Planjavo in Brano, ki sva jih že vse osvojila, pa tudi Grintovce, ki naju še čakajo.
Ker je bila do sončnega zahoda še dobra ura, sva se po grebenu vrnila do Domžalskega doma in se okrepčala s tapravo planinsko jedačo. Pogledi so nama uhajali skozi okna in pojedla sva še predno so se na peči posušile najine obleke. Vleklo naju je nazaj ven, nazaj v idilo. Dan sva zaključila ob neopisljivi igri svetlobe, ki jo je risalo zahajoče sonce in dih jemajočih trenutkih, ki bodo za vedno ostali v spominu. Najlepše reči v življenju so zastonj.
