Z vanom po Evropi | Prva dva tedna na poti, Francija in aprilsko vreme

Kar težko je verjeti, da mineva že drugi teden najinega potovanja, po drugi strani pa je super občutek ravno ta, zaradi katerega sva se sploh podala na pot in na katerega se še vedno privajava. Jutri nama ni treba nazaj v službo! Tudi če dežuje, se ne rabiva odpovedat obisku lokacije, o kateri sva sanjala in jo skrbno načrtovala za točno določen dan. Preprosto počakava, da se vreme izboljša, kaj dobrega skuhava, se malo pockrljava, kaj lepega ustvariva in nadaljujeva pot, ko so razmere boljše. Se pa še vedno spopadava z občutkom, da vendar morava nekam iti in nekaj početi. Stati na mestu in čakati je nekaj, kar nisva poizkusila še nikoli poprej. Podobno, kot če bi nekomu, ki je navajen ves čas delati in si komaj vzeti kakšno minuto za počitek ali kosilo, skušal dopovedati, da je danes pa čas za siesto in da ga bo vse počakalo in se svet ne bo podrl, če čez pet minut ne nadaljuje z delom. Vendar je to gotovo odtegnitveni sindrom, ki si ga marsikdo lahko le želi doživeti in ki ga bova gotovo slej kot prej premagala. Znova morava usvojiti to, kar naju je sodobni svet prisilil pozabiti: včasih se je treba ustaviti, si vzeti čas zase, za refleksijo in nove načrte, za filanje baterij, za strmenje v prazno in razmišljanje o ničemer.

Zadnja dva dneva sta polna takšnih trenutkov, saj neprestano dežuje ali močno piha. In kaže, da bo vsaj še kakšen dan tako, pa tudi v krajih, kjer se bova gibala v naslednjih tednih, ne kaže dosti bolje. Tako načrtujeva in pripravljava teren, da bova tistih nekaj ur lepega vremena in višjih temperatur (menda bo v sredo celo 19 stopinj!) maksimalno izkoristila, ker se zna zgoditi, da bova imela časa za počitek in urejanje fotografij spet na pretek.

Sicer pa naju je vreme že takoj na začetku prisililo v počasnejši tempo in skupaj z dejstvom, da je lepih destinacij tukaj bistveno več, kot sva pričakovala, v to, da bova še vsaj en teden preživela v Franciji, kljub temu, da sva v tem času načrtovala že najine prve kolesarske ture po topli Španiji. Francija je kot ljubezen na prvi pogled. Pred tem sva že bila v Parizu, Alja tudi na krajši šolski izmenjavi v Bessanconu, lanske počitnice pa sva dva tedna raziskovala Korziko, a tokratni način potovanja je povsem drugačen in počutiva se, kot da sva prvič zares zajadrala v njeno jedro in se znova zaljubila vanj. Že samo biti tukaj, opazovati francoski chic, okušati rustikalne bagete in jutranji pain au chocolat, pa crepes (palačinke!), rdeče vino, olivno olje, vonj po morju in borovcih, kako so vsi lepo oblečeni, aktivni in znajo uživati. Tega se sploh ne da opisati, a naju oba napolnjuje z energijo in navdihom in željo po še in še. Pa to sva še nekako pričakovala. Najbolj naju je presenetila narava!

Sicer sva se zaradi hladnega vremena in prave zime v hribovjih morala odreči raziskovanju zaledja Azurne obale, ampak tudi sama obala je neverjetno razgibana, polna prikupnih zalivov, klifov, ki se v nacionalnem parku Calanques dvigajo do 300 metrov v nebo. Zdi se, da je tukaj neskončno kilometrov sanjskih cest za kolesarjenje in vse so zelo neprometne v primerjavi s slovenskimi. Pa kako lepo urejena naselja imajo! Celotna obala od Mentona do Marseilla je kot en neskončen Beverly Hills – kot bi se vsa francoska (in verjetno tudi svetovna) smetana spravila zgraditi najlepše počitniške hiše na tem koščku obale, ki je v resnici zelo zelo dolg. Čim zaviješ v notranjost, pa odkriješ neskončne griče posejane z vinogradi, pašnike s prelepimi konji, oljčne nasade, borove gozdove, mimoze in ljubke kmetije ter prava gosposka veleposestva. Vsake toliko obalo popestri ljubko mestece, kot je St. Tropez, in doda vsemu skupaj še pikico na i, da se res počutiš, kot v filmu!

Zadnje dni sva raziskovala še Provanso, ki je znova svet zase in mogoče še najbolj spominja na ogromna in razvejana Goriška Brda, kjer že marca cvetijo češnje in breskve ter zelenijo prva drevesca, zna pa tudi pošteno zapihati. Povsod je polno malih vasi, ki so neskončno ljubke, vsak malo večji kraj pa ima v središču trg s prostorom za petanque, kjer skozi ves dan kmetje balinajo s kozarcem rdečega vina v roki in cigareto v ustih. Pa seveda obvezno boulangerie (pekarna), mairie (občinska hiša) ali razkošni Hotel de Ville (mestna hiša), če gre za večje naselje. Povsod so drevoredi tistih istih belih dreves, kot jih najdemo v parku Zrinjevac v Zagrebu, in za katere nikakor ne najdeva imena (še najbolj verjetno gre za divji kostanj). In čeprav se, če dovolj globoko zabredeš po kakšni ozki cestici, najdejo tudi revnejše in manj urejene soseske, je še vedno večina krajev tako zelo lepih, da se ves čas sprašujeva, zakaj tudi pri nas ne more biti tako. Hiške so zelo preproste, narejene iz lokalnih materialov (večinoma kamna) in okrašene s polkni pastelnih barv. Večina jih ima še manjši vrt in škarpico in to je to. A tako zelo lepo!

Glavna kolesarska destinacija tukaj je gotovo vzpon na Mt Ventoux, a je še vedno prekrit s snegom, črnimi oblaki in močnim vetrom. Sva pa odkrila next best thing – ogromen kanjon, ob robu katerega je speljana povsem nova cesta skozi številne kratke tunele in s pogledi na veličastno pokrajino – Gorges de la Nesque. Kot ste zasledili v najinih objavah, sva na poti ponesreči odkrila tudi, da sva se peljala po trasi ene izmed etap Pariz – Nica 2022, kar naju je pripeljalo vse do obiska štarta etape v ljubkem mestecu Courthezon naslednji dan. Sprehajati se po kolesarski karavani je nor občutek, saj lahko od blizu prečekiraš najboljša dirkalna kolesa tega sveta in se povsem približaš tudi najboljšim kolesarjem! Prav super se nama je zdelo, ko sva v množici lokalnih obiskovalcev edina po slovensko prosila Primoža Rogliča za avtogram, kar ga je verjetno tako zmedlo, da si je res vzel trenutek samo za naju, čeprav je bil povsem skoncentriran na etapo in se je zdelo, da sploh ne opazi dogajanja okrog sebe. Najbolj pa naju je navdušilo vzdušje, ki so ga pripravili domačini, nepregledno število ljudi, glasba, hrana in pijača, televizijske in radijske ekipe, glasno navijanje – res sva se počutila kot, da sva na Tour de France!

Ko takole pogledava nazaj, se zdi, da sva že kar veliko doživela in videla, čeprav sva res kratek čas na poti in nama vreme nagaja z nizkimi temperaturami in skoraj nenehno oblačnostjo. Vedno je tako: na deževen dan se ti zdi, da je vse kislo. Ko pa pogledaš malce out of the box, hitro ugotoviš, da vse le ni tako slabo. V najinem primeru je prav super! In še vedno se nama zdi, kot da živiva v filmu, le da sva sama režiserja, snemalca in glavna igralca. 🙂

Top doživetja preteklih dveh tednov:

  • Kolesarjenje po obalnih cestah med Mentonom in Antibes-om. Najbolj naju je navdušila Nica z neskončno obalno promenado in res lepo urejenimi kolesarskimi potmi, pa seveda glamurozni in prometni Monako.
  • Kolesarjenje po Gorges de la Nesque.
  • Pohajkovanje po nacionalnem parku Calanques, kjer sva uživala na sončku in lovila sapo ob norih razgledih z roba prepadnih sten.
  • Dve lokaciji v Provansi, kjer sva se počutila zares svobodna, kot prava kamperja sredi divjine in sva spala povsem brez skrbi, se zunaj tuširala, si pripravila večerjo in poslušala francosko glasbo.
  • Lokacija v mali vasici na Azurni obali, kjer sva spala povsem na obali in zjutraj pekla palačinke s pogledom na valove in peščeno plažo.
  • Pissaladiere (lokalna poslastica, ki je še najbolj podobna debeli pici s toppingom iz karamelizirane čebule, črnih oliv in inčunov) in palačinke v Avignonu.
  • Najin prvi obisk, ko naju je že prvi teden obiskala Lora Roglič Klinc s svojim Levom. Izkazala se je za super prizemljeno in zabavno osebo, s katero bi z veseljem preživljala ure in ure ob dobri pijači. O Levu pa sploh ne bova izgubljala besed: eden najbolj inteligentnih, zabavnih in simpatičnih otrok, kar sva jih kdajkoli imela čast spoznati!

Tako, glede na to, da je to najin prvi newsletter, bova vesela tvojega komentarja in vprašanj, na katera lahko odgovoriva v naslednjih tednih.

Ne pozabi, da lahko s podporo na platformi Buy me a coffee, dobiš tudi dostop do najinega popotniškega zemljevida, kjer se najdejo najine najljubše lokacije za spanje ali divje kampiranje + .gpx datoteke najlepših kolesarskih in pohodniških poti, na katere sva se podala, ter kup ostalih fotogeničnih točk, ki sva jih odkrila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close