Z vanom po Evropi | Hitenje počasi

WoToliko stvari počneva, vidiva in doživiva vsak dan, da se zdijo prvi tedni v Španiji kot prizori iz nekega drugega življenja. Ponavadi sva toliko stvari doživela v nekaj mesecih ali zgolj nekajkrat skozi leto. 

Če odmisliva vse očitne razlike v primerjavi z najinim “prejšnjim” oziroma “normalnim” življenjem doma, ki jih vsak takoj opazi in razume – kombi namesto hiše/stanovanja, roadtrip namesto pisarniškega življenja, prenosni wc namesto normalne kopalnice – je morda največja razlika, ki nama je začela vse bolj skakati pred oči, ravno ta, da doživiva bistveno več, kot kadarkoli prej!

Sprva se ti zdi to najboljša stvar pri vsem skupaj – nekako vzameš vse neudobnosti življenja na poti v zakup ravno zato, ker veš, da je to majhna cena za to, da lahko vsak dan doživiš toliko novega, si na povsem novi lokaciji in počneš karkoli ti paše, kjerkoli ti paše. Sprva si kot na drogah – poganja te neskončna doza adrenalina, ki ga podžiga vsako novo doživetje in ti daje energije za zasledovanje naslednje in naslednje lokacije in aktivnosti. Sčasoma pa opaziš, da so sicer nova doživetja super in še vedno komaj čakaš naslednji fiks, receptorji v tvojih možganih so pa malenkost pobezlali, ker še vedno niso sprocesirali tiste nore kolesarske ture ali hribolazniškega vzpona izpred parih dni, da ne omenjamo včerajšnje plaže in tržnice in super kosila in zajtrka pa starega mestnega jedra in dobrega podkasta, ki sva ga poslušala med vožnjo, a ga sploih še nisva pokomentirala, ker sva že tekla ven slikat tisti nori sončni zahod in potem hitro povečerjala in šla izmučena spat. 

Gotovo nisva človeka, ki bi se zadovoljila s tičanjem v istem mestu po teden ali dva, ampak očitno obstaja neko pravo razmerje med nenehhnim premikanjem in chilliranjem tudi za naju, ki sva vedno hitela in skušala izkoristiti vsako prosto minuto za nekaj novega. Podobno kot spanje, vsak človek potrebuje tudi nekaj brezdelja in priložnosti za razmišljanje, da si popredalčka stvari in naredi nove načrte za naprej. Sicer bi človek skozi svojo evolucijo že zdavnaj skenslal 8 ur spanja na dan in vikende z NEdeljo! 

Zadnji teden ali dva vse bolj ugotavljava, da so najini možgani kot internetni brskalnik, ki vsak dan odpre deset novih zavihkov, ki jih le na hitro povoha, potem pa že odpria naslednjih deset zavihkov, še preden bi sprocesirali, uredili in zaprli vse prejšnje. Trenutno jih imava najbrž odprtih že kakšnih stodvajset in se vsaj devetdesetih niti ne spomniva več, da sva jih odprla. Ravno včeraj sva urejala fotke izpred enega tedna in zraven vzklikala: “o, saj res, tudi tam sva bila!” In “joj, kje je že to, a se spomniš tega?”

Žal sva si zadala res velikopotezni načrt, da bova do konca leta raziskala vse od juga Španije in vzhoda Portugalske do severa Norveške in nazaj, tako da sva prišla do sklepa, da bova tokrat predvsem raziskovala in si označevala najboljše lokacije in aktivnosti, da bova v prihodnje vedela, kje nama je najbolj všeč in kam se bova še vračala za bolj podrobno doživljanje okolice. Pri tem pa se bova trudila po najboljših močeh, da v svojo dnevno (ali vsaj tedensko) rutino vpeljeva nekaj ur ali ves dan popolnoma na off, da bosva res ponotranjila vse, kar sva doživelia in se potem premakneva naprej, sveža kot nepopisan list papirja, pripravljena, da na polno doživiva vse, kar prihaja in sva res prisotna v trenutku. S stodvajset odprtimi zavihki v glavi se bo vsak naslednji le izgubil v poplavi informacij in ga ne bova zares dojela.

Kako pa vi razmišljate o tem? Tudi sami hitite odkljukati svoj neskončni bucket list, ali ste že prekaljeni zen maček, ki je vedno “in the moment”?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close