Z vanom po Evropi | Nama preprosto nikoli ni dolgčas

Španija naju še vedno crklja. No, razen včeraj, ko je skoraj ves dan deževalo, in danes, ko bi moralo biti jasno, a je tule sredi hribov, kjer sva prespala, še vedno en nadležno vztrajen oblak, da ne vidiva niti deset metrov pred sabo. Zadnji teden sva bila že kar nekajkrat v kratkih rokavih, dvakrat sva se kopala v morju, dvakrat sva bila na kolesu v kratkih hlačah in majicah, kar nekajkrat sva že pošteno zašvicala in se komaj utegneva dovolj hitro mazati s kremami, da naju sonce povsem ne “opali”! Imava barve že, kot da bi bila julija deset dni na morju! Ko se vreme spet uredi, pa kaže, da bo v nekaj dneh prišla temperatura celo do 30 stopinj v Sevilji!! Zdaj se že počasi bojiva, kako nama bo kaj zdržala hrana v najini prenosni hladilni skrinji, ki jo večkrat pozabiva vklopit, zalotila pa sva se že tudi, da sva se pritoževala nad vročino! Haha, nikoli nama ni prav 🙂

Zadnjih nekaj dni sva imela tudi eno razburljivo epizodo z Bertijem, ko sva bila že tako prestrašena, da sva mislila, da bova morala plačati ogromno denarja za popravilo ali se v najslabšem primeru kar vrniti domov, ker nama je vztrajno gorela lučka za “check engine” in utripala rdeča lučka za olje! To se nama je začelo dogajati ravno v petek, ko sva bila na terenu in sva do prvih mehanikov uspela priti šele pozno popoldne. Vsi so na hitro pogledali in naju odslovili, češ da je to preveč komplicirano, da bi lahko vzeli v roke, ker že zapirajo in naj se oglasiva spet v ponedeljek. Pa da zna bit velik problem in da je treba odpret mašino in po potrebi celo zamenjat motor! In da je zelo nevarno naredit še kakšen kilometer s takšnim avtom, ker se nikoli ne ve, kje bova obtičala in bo vse skupaj eksplodiralo. Lahko si le predstavljate, kako so naju napsihirali! In kako naporno se je bilo sploh kaj zmeniti, ker nihče ne govori nič drugega, kot špansko! Takoj, ko so videli, da sva tujca, so kar bežali stran in se naju izogibali, češ da bodo poslali nekoga, ki govori angleško. Na koncu sem se (Miha) maksimalno potrudil in obudil vso svojo znanje iz osnovnošolskih telenovel in gimnazijskega meseca španščine, da smo se sporazumeli okrog glavnih zadev in nekako prebrodili komunikacijski zid. In ja, roke so bile od mahanja skoraj tako utrujene, kot jezik in možgani!

Na koncu sva vseeno malce tvegala, ker če bi bilo kaj hudo narobe, bi nama Berti že zdavnaj zaribal, in čez vikend prišla od Almerije vse do Granade in spet na obalo v Almunecar. Tam sva takoj v ponedeljek zjutraj obiskala lokalnega koncesionarja Citroena, ki je imel tudi super review-je na Googlu in naletela na prijazne mehanike, ki so Bertija takoj priklopili na računalnik in ugotovili, da se znakec za “check engine” pojavlja zaradi stare napake, ki je bila že odpravljena, in da Citroeni (podobno kot Renoji:P) radi malce po nepotrebnem iščejo pozornost s svojimi lučkami na armaturi, lučka za olje pa je začela utripati, ker ob zadnji menjavi olja mehanik ni nastavil, koliko kilometrov je do naslednje menjave in je računalnik mislil, da bo motor zdaj zdaj odpovedal, ker olje že celo večnost ni bilo zamenjano (v resnici sva ga menjala tik pred potovanjem). Za slabo uro ukvarjanja z nama in vsa pojasnila sploh niso sprejeli nobenega plačila, midva pa sva bila tako srečna, da sva vseeno skočila v najbližji supermarket in jim prinesla en 12-pack piva, da se vsaj nekako zahvaliva, ker so nama polepšali dan!

No, vmes sva videla in doživela toliko stvari, da bo kar težko narediti naj izbor, Španija pa naju je še bolj navdušila s svojo prijetno klimo, prijaznostjo, poceni in nadvse okusnim sadjem in zelenjavo ter dejstvom, da še vedno, skoraj za vsakim ovinkom odkrijeva nov čudovit kraj in neskončna gorovja. Andaluzija bi morala biti le vroča in pusta, a je še bolj razgibana in gorata, polna nasadov pomaranč in avokadov, ter plaž in prelepih cest, kamorkoli zavijeva!

Naj doživetja zadnjega tedna:

Dolina Ricote – najprej večerno kopanje, namakanje in tuširanje v termah Archena, medtem ko je zunaj divjalo neurje, potem pa raziskovanje rečne doline, polne sadnih dreves in ljubkih vasic ter obisk tržnice v Ciezi, kjer sva si za 15 evrov nabrala polno vrečo domače zelenjave in sadja pa še dve porciji churrosov snedla!

Embalse de Algeciras – sicer res nerodna lokacija s težkim dostopom do najlepših razglednikov, a vseeno noro lepo umetno jezero v kateremkoli delu dneva!

Nacionalni park Cabo de Gata-Nijar in obalna cesta iz Mojacarja do parka naju je povsem sezula. To območje je polno plaž in hribovitega zaledja vulkanskega izvora, tako da ne manjka črnega peska in vseh možnih barv kamnin ter živo zelenega rastja povsod okrog. 

Tabernas – najbolj sušno območje in edina prava puščava v Evropi naju je navdušilo s svojimi “badlandsi” in lokacijami, kjer so posneli nešteto špageti westernov in še kup drugih filmov, kot so Indiana Jones, Kleopatra, Lawrence Arabski in še in še. 

Guadix – manjše mesto sredi spektakularne pokrajine, ki še najbolj spominja na Grand Canyon ali Canyonlands v ZDA, dodatna fotogenična zanimivost pa je mestna četrt, kjer prebivalci živijo v ljubkih hiškah v skalah, ki jih navzven opaziš le po po belih fasadah in iz travnikov štrlečih dimnikih.

Granada – naju je popolnoma presenetila s svojo urejenostjo in modernostjo, predvsem pa se zdi kot idealno izhodišče za vse vrste kolesarjenja in pohodništva v najvišjem španskem gorovju, Sierri Nevadi, ki je le 20 kilometrov stran! Najin celodnevni pohod z razgledi na zasnežene najvišje vrhove celinske Španije je bila le pikica na i tej izjemni regiji!

Almunecar – in ostali kraji na tej obali so kot obljubljena dežela, kjer se takoj za peščenimi plažami skrivajo nasadi avokadov, ki jih lahko z malo sreče najdeš kar ležati po tleh. Med najinim kolesarjenjem sva nabrala kar 3 kilograme ravno prav zrelih avokadov, ki jih bova jedla še ves teden! 

Ceste – Španija kar ne neha navduševati z neprometnimi in naravnost spektakularnimi cestnimi vzponi. Zdi se, da bi se lahko s kolesom podala kamorkoli, pa bi v 20 kilometrih takoj nabrala 1000 višincev, srečala 2 avtomobila in naredila milijon fotk popolnih serpentin in neverjetne pokrajine. Španija je zaenkrat najbolj kolesarjem prijazna država, kar sva jih spoznala!

Tako, do Portugalske naju loči le še kakšen teden, vmes pa bova raziskovala še preostali (in za mnoge najlepši) del Andaluzije, med Malago in Sevillo! Ne pozabite preveriti še posodobljenega popotniškega zemljevida, kjer se skrivajo najboljša prenočišča za kamperje ter vse kolesarske in pohodniške ture, ki se jih lotiva, da si naredite izbor za svoj naslednji dopust v Španiji!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close