Zdi se kot včeraj, ko sva v Franciji jamrala zaradi hladnega vremena, se tresla od mraza in se bala, da nama letos ne bo nikoli zares toplo. Potem pa sva prispela na skrajni jug Španije in se že potihem začela veseliti konca tedna, ko se naj bi znova shladilo, ker se je bilo pri dobrih 30 stopinjah že prav naporno premikati naokoli in sva bila oba prešvicana najkasneje 5 minut po tem, ko sva zapustila plažo!
En ogromen problem, ki se vztrajno nabira, ko imaš tako dolgo lepo vreme, je ta, da preprosto ne znava čepeti v Bertiju ali kje na pijači in se spočiti in kaj koristnega narediti za najine kanale in naročnike, ker se počutiva kriva, da ne izkoristiva vsake lepe ure vsakega dneva (še ena posledica tiste res neprijetne izkušnje slabega vremena v Franciji). Sva si rekla, da bova vseeno šla malce bolj na izi, ampak se je izkazalo, da raje izpustiva kakšno lokacijo, da preživiva dlje časa na tistih, ki so nama najbolj všeč, premikava pa se zato vseeno ne počasneje, ker v dobrem vremenu vidiva sijajno priložnost, da ujameva zamujene dni iz Francije in priključiva na časovnico, ki sva si jo zadala (ker do Nordkappa je še dooolga pot!).
Edini dan, ki sva si ga res vzela malo na off, je bil tako lep in v tako lepih krajih, da sva vseeno ves dan kuhala, dobro jedla, kolesarila in se vozila do naslednjega. Slavne bele vasice med Olvero in Rondo ter gorovje Sierra de Grazalema so naju čisto prevzeli in je še en kotiček, ki bi ga zlahka odkrivala vsaj en teden, čeprav okrog in okrog meri le kakšnih sto kilometrov. Predvsem je bil fascinanten tudi obisk Ronde, ki je že sama po sebi lepa, za nameček pa sva ujela še pravi spektakel večerne procesije ob Velikem četrtku. V Španiji je Velika noč glavni praznik in imajo prost kar ves teden, ki se imenuje Semana Santa, in vsak večer preživijo več ur na ulicah ter praznujejo s procesijami in se družijo ob dobri hrani in pijači.
Malo manj sva bila navdušena nad Gibraltarjem, ki zaradi praznikov ni imel odprtega niti enega marketa, kjer bi si lahko kupila kaj za popit in pojest, v restavracijah so bili tako počasni, da sva obupala, preden bi naju prišli postrežt, na ulicah pa ni bilo niti enega pitnika ali vodnjaka, kjer bi lahko dobila vodo, tako da sva morala sredi dneva do Bertija si skuhat makarone, ves dan pohajkovanja pa sva preživela le na enem litru kokakole, ki je bila edina pitna tekočina, ki sva jo imela s seboj. Sva pa v angleški koloniji s 6 kvadratnimi kilometri površine uspela prehoditi kar 30 kilometrov, spoznati en kup prijaznih opic in odkriti vsaj ducat rdečih telefonskih govorilnic. Če ne bi večina ljudi na ulicah govorila špansko in ne bi prodajalci spominkov bili zgolj Arabci in Indijci, bi se ob vseh angleških napisih in tipičnih angleških zgradbah v starem mestnem jedru res počutila, kot da sva za en dan skočila v London! Na koncu nama ni bilo žal, da sva šla, ker gre za res edinstven kraj, sva bila pa zelo vesela povratka v Španijo in se sigurno ne vrneva več!
Naju je pa povsem nepričakovano zadela dejansko najjužnejša točka Evrope, Tarifa! V resnici nisva imela nobenih posebnih pričakovanj in sva se šla tja zgolj sparkirat za čez noč in zjutraj sprehodit skozi mestece, potem pa sva v Tarifi in bližnji okolici preživela kar dva dni, ker nama je bil kraj tako zelo pisan na kožo! Staro mestno jedro je noro luškano in pravi labirint belih ulic, poln zanimivih trgovin, barčkov in restavracij. Mestece je polno mladih, družin in surferjev, na glavni plaži pa na desetine kajtarjev, ki lovijo divje vetrove tega odprtega rta. Le nekaj kilometrov zahodno od Tarife sva odkrila še kup peščenih plaž, polnih mladine, klubov z dobro muziko in pravimi puščavskimi sipinami, kjer sva lahko prespala le nekaj metrov od morja, obdana s kupom avtokamperjev in španske druščine, ki je imela s seboj tudi izjemnega kitarista in pevca, ki je poskrbel za nepozaben flamenko večer ob tradicionalnem vzklikanju in ploskanju! Aja, a sva sploh omenila, da sva vse te dni imela izjemen razgled na gorato Afriko na drugi strani morja? Bila je tako blizu, da bi se je lahko dotaknila in resno sva že preverjala, če bi lahko s trajektom za en dan skočila v Maroko, a so žal še vedno veljale omejitve prometa med Španijo in Marokom, ki ne dovoljujejo turističnih potovanj med državama na tak način.
Iz Tarife naju je lahko spravila le Sevilja – najbolj špansko mesto v Španiji, domovina bikoborb in flamenka – in ni naju razočarala! Kljub visokim pričakovanjem sva jo zapustila z izjemno težkim srcem in prepričana sva, da se bova tja še vrnila! Večer in jutro pred obiskom mesta pa sva preživela tudi v družbi Klare in Klemna, ki ravno tako potujeta s svojim kombijem Piči Miškom, kar je bil še prav poseben highlight dneva! Ne le, da sva se prvič po skoraj dveh mesecih v živo družila s Slovencema, Klara in Klemen sta tudi iz okolice Novega mesta in je bil občutek domačnosti še toliko večji! Njun kombi je še večji in bolj udoben kot najin, tako da sva z veseljem visela kar pri njiju ter razglabljala o življenju na poti ter po njem, če kdaj spet do tega pride, ob lokalnem pivu, kavi in čajčku.
Po izjemnem dnevu v Sevilji, polnem sonca (in vročine!), zelenih parkov, skritih ulic, tapasov in sangrije, sva zvečer skočila še do zadnjega kraja pred Portugalsko, na sanjsko peščeno plažo na Isla Caneli in zaspala v družbi komarjev in pričakovanju najine že pete države na poti (Gibraltar namreč spada pod Anglijo)!
Kot ste morda že ugotovili, naju je Španija zares in brez olepšavanja čisto navdušila in nama jo je bilo reeees težko zapustiti. Prav tako, kot da bi preživljala zadnje dni dopusta, sva že vnaprej začela pogrešati kraje, ki sva jih obiskovala in skušala absorbirati vse, kar sva lahko, kot da nama še dolgo ne bo tako lepo, kot tam. A poznate tisti občutek, ko si nekje, a se v mislih že postavljaš domov in te prežema nostalgija in goreča želja, da bi se vrnil, ko bi se le lahko. Pri tem ni prav nič pomagalo, da sva zadnje dni v Španiji preživela v krajih, ki so nama bili doslej sploh najbolj všeč! Če bi lahko, bi se kar preselila tja, gotovo pa se kdaj še vrneva na dopust. Dva ali tri tedne raziskovanja Andaluzije zveni kot sanjski (in zelo aktivni) oddih!