Vseeno nama ni bilo pretežko skočiti čez mejo na Portugalsko. Obema je bila, poleg Andaluzije in Norveške, glavna destinacija tega potovanja in sva se je neskončno veselila. In res, ko sva prišla na prvo plažo v slavni regiji Algarve, sva v hipu pozabila na lepote Španije in so se nama peščene plaže Coste del Sol naenkrat zdele prav smešne v primerjavi. Še dobro, da ne potujeva v obratni smeri, ker bi najbrž špansko obalo kar v celoti preskočila!
Se je pa hitro pokazala velika razlika v standardu. Medtem, ko se zdi, da so še najbolj odročni kraji v Španiji, kjer skorajda ne srečaš avtomobilov, povezani s prelepimi, gladkimi cestami, je Portugalska, vsaj kar se cest tiče, verjetno ena najmanj razvitih držav v Evropi. Kaj takšnega bi pričakovala v Albaniji ali mogoče v Belorusiji. Tukaj še niso prišli na idejo, da bi dotrajano cesto preplastili, temveč vztrajno in sproti krpajo vsako luknjo, kar je privedlo do tega, da so ceste dobesedno flika ob fliki – 50 odtenkov sive na kvadratni meter! Slovenske ceste se kar naenkrat zdijo nebeške in resno se bojiva, da se nama bo prvič po Italiji vožnja z Bertijem rahlo priskutila.
Ruka in premetuje naju tako, da samo čakava, da nama bo zadaj vso pohištvo odstopilo in razpadlo, podkastov pa sploh ne moreva poslušati, ker se vse tako trese in grmi, da nič kaj dosti ne slišiva. Dejansko se lahko med vožnjo pogovarjava le tako, kot smo se včasih na koncertih ali v diskotekah – obrneš se in nagneš čim bližje k ušesom, potem se pa samo dereš in upaš, da bo sogovornik nekaj malega razumel!
Enako se pozna tudi pri hitrosti potovanja – če sva v Španiji želela kakšno regijo preskočit, sva le skočila na avtocesto (večina jih je brezplačnih!) in naredila 200 kilometrov v dveh urah. Tukaj so avtoceste precej drage, tako da se prevažava po hitrih in malo manj hitrih cestah, ki bolj spominjajo na asfaltne kolovoze, in narediva v dveh urah kvečjemu 80 kilometrov!
Tudi gorivo je na Portugalskem dražje (vsaj 2 eur na liter, medtem ko sva v Španiji tankala za evro in pol!), tako da sva polno natankala nekaj kilometrov pred mejo in upava, da nama na črpalko sploh ne bo treba! Skratka, vožnja po Portugalski ni ravno nekaj, česar se lahko veselite.
Najbolj problematično pa je dejstvo, da so leta 2021 na Portugalskem sprejeli nov zakon, ki močno omejuje divje kampiranje, tako da se morava za brezplačno parkiranje čez noč veliko bolj potruditi, kot v Španiji. Na nobenem epskem parkirišču ob plažah ni več mogoče prespati, tako da se vsak večer umakneva v kakšen manjši kraj v notranjosti, kjer načeloma ne moreš dobiti kazni. Brala sva, da policija kar pridno preverja avtokamperje in da so že večkrat razdelili zelo visoke kazni ali celi skupini vozil na parkirišču preprosto pobrali registrske tablice. Vse to še nekako razumeva, vendar nama ni logično, zakaj avtokamperje na plažah normalno tolerirajo čez dan, ko se v resnici še najbolj razkomotiš, čez noč, ko si zgolj sparkiran in spiš, pa tega na obali ne smeš početi. Ampak ok, zaenkrat kar lepo shajava in pridno beleživa lokacije v popotniški zemljevid, da boste tudi vi z malce manj stresa našli prenočišče, če se odpravite v te konce.
So pa zato kraji in plaže tako super, da na vožnjo in ostale težave hitro pozabiš! Kakšen naključni kraj vmes je resda malo manj urejen in na ulicah vidiš večje reveže, večina obalnih krajev pa je vseeno zelo luštnih, polnih malih belih hišic z modrimi obrobami in pravih razkošnih vil z bazeni in norimi razgledi! Ljudje so prijazni in odprti, čeprav ne tako kot Španci, je pa fino to, da se večinoma potrudijo in govorijo z nama v angleščini, česar Španci skoraj kategorično niso poizkušali.
Portugalska je tudi domovina Pastel de Nata (že preizkušeno noro dobra sladica!!) in kupa drugih kulinaričnih dobrot (ki jih še imava namen odkriti!). Pa izdelkov iz keramike – že drugi dan sva Bertija obogatila za nekaj unikatnih krožnikov in skodelico za kavo! Navdušena pa sva tudi nad tem, kako zelo je pokrajina zelena in koliko rožic povsod cveti! Vožnja in hoja skozi tukajšnje kraje je pravo razkošje barv in vonjav!
Najbolj pa nama je zaenkrat všeč, ko odkrijeva sanjsko plažo, polno surferjev, ki so očitno najbolj kul ljudje na svetu. Ko prideš na parking in je že tam polno predelanih starih Volkswagen kombijev, ko vidiš ljudi, ki so resnično super sproščeni, zagoreli in z razmršenimi lasmi, ko se s svojimi deskami podijo proti vodi in po njej, medtem ko njihovi otroci brcajo žogo na mivki in njihovi kolegi ali žene glasno vzklikajo, ko nekomu uspe res dobro ujeti val. Celoten lifestyle naju navdihuje in kliče k dokumentiranju, ni pa izključeno, da se tudi sama preizkusiva na deski v prihodnjih dneh!
Ker vreme ni najbolj primerno za poležavanje na plaži, sva južno in jugozahodno obalo prečesala že v prvih treh dneh in odkrila neverjetno število božanskih kotičkov! Raziskovala sva najbolj znane plaže, pa tudi kakšno vas in zaliv, za katere še nikoli nisva slišala, a so naju pozitivno presenetili. Stala sva tudi že na najbolj jugozahodni točki Evrope, kjer je pihalo kot v vetrovniku in sva kakšno sekundo brez težave ležala v zraku!
Ceste sicer niso primerne za cestno kolesarjenje (razen če ste si od nekdaj želeli preizkusiti na dirki Paris-Roubaix), je pa označena ena takšna bolj bikepacking ali gravel varianta po celotni Atlantski obali, tako da sva vseeno videla kar nekaj kolesarjev na tej poti. Celotna obala je prepredena tudi s pohodniškimi potmi, na katere se vsak dan podava in odkrivava razgibano obalo, ki naju še najbolj spominja na Kanarce. Plaže na jugu med Farom in Lagosem so prelepe in znane po rumenih skalah, ki štrlijo iz vode, nama pa so veliko bolj všeč divje in barvite skalnate plaže, ki se vijejo od Caba San Vicente navzgor. Menda se obala spet precej spremeni severno od Lizbone, tako da se že veseliva nadaljnjega raziskovanja, a naju je Portugalska že do zdaj povsem prepričala. Kot navdušenca nad gorami si res ne bi mislila, da je lahko odkrivanje vedno novih plaž, dan za dnem, lahko tako razburljivo!
Naslednji teden naju čaka še veliko lepih plaž, Lizbona, Porto in dolino Duoro, nato pa se seliva spet nazaj v najino obljubljeno deželo – na še zadnjo avanturo preden se podava na daljnji sever! Hvala, ker naju spremljate in podpirate in en krasen pozdrav iz Vila Nove do Milfontes!