Z vanom po Evropi | To ni dopust. To je maraton!

Včeraj je bil prvi maj, praznik dela, pa še nedelja povrh, tako da sva se kljub krasnemu vremenu odločila, da bi bilo naravnost nezaslišano, če si ne bi vzela vsaj en dan prosto. “Pa saj sta na celoletnem dopustu!” No, midva se ne počutiva ravno, kot da sva na dopustu. Mogoče se je ideja daleč vnaprej zdela rahlo dopustniška in se ni bilo težko naslajati ob mislih na to, da se bova dobršen del leta obnašala, kot da sva na počitnicah. Toda vsak, ki naju vsaj malo pozna, ve, da najine počitnice niso čisto navadne počitnice! 

Vedno sva skušala izkoristiti vsako minuto dneva, da bi čim več videla, počela, poslikala, se ogromno premikala, potem pa po tednu ali dveh, ko sva bila že popolnoma izmučena, končno prišla domov in več dni prihajala k sebi in počasi dojemala, kje vse sva bila in kaj sva doživela. Večinoma je trajalo po več tednov, da sva dejansko uredila vse fotografije, kaj o njih zapisala in objavila na najinih omrežjih ali predstavila najbližjim. No, zdaj pa temu dodajte še skrb za avtodom (gorivo, voda, praznenje wc-ja, pranje posode in perila, iskanje prenočišč), naju (kopanje, hranjenje, nakupovanje, načrtovanje) in tisti teden ali dva potencirajte vsaj nekaj desetkrat pa boste hitro ugotovili, da morda pa vendarle imava razlog za utrujenost.

Zadnji teden se je fizični utrujenosti pridružila še psihična. No, v resnici gresta z roko v roki že ves čas. Miselni napor, ki ga zahtevajo vsa opravila, vzdrževanje normalnega partnerskega odnosa, soočanje s problemi in nenehnimi spremembami na poti ter samo absorbiranje vsega, kar doživiva, so preprosto tako zahtevni, da se kakšen večer počutiva popolnoma izžeta. Ali še huje: kakšno jutro se zbudiva na prekrasni novi lokaciji, ampak nimava energije, niti volje, da bi se sploh premaknila iz Bertija. Tudi to, da sva veliko stvari že videla, je eden od faktorjev. Sploh na Portugalskem je postalo težko najti motivacijo in navdušenje nad vsak dan novimi plažami.

Ko sva o podobnih rečeh razglabljala s prijatelji, še posebej o tem, da si ne privoščiva vsak dan fancy kosila v restavraciji in ne poizkusiva vsake lokalne specialitete, obiščeva vsakega muzeja, norega (a plačljivega) razglednika in ne spiva v hotelih s toplim tušem, ker si za razliko od večine ljudi, ki se na dopust odpravijo enkrat ali dvakrat na leto in si takrat malo več privoščijo, midva ne smeva izbiti iz glave dejstva, da bi ob takem početju bankrotirala že na tretjini potovanja, je Maja odlično izluščila bistvo: “To, kar vidva počneta, ni dopust. To je maraton!” In ne bi se mogla bolj strinjati. 

Tole nikakor ni pritoževanje, je le obraložitev, zakaj sva si tudi midva danes zaslužila “dela prost dan” in zakaj sva z največjim veseljem za zadnji dan Portugalske namesto obiska še enega prelepega mesta ali plaže, raje našla miren kotiček ob reki, kjer od jutra do večera, brez posebnega cilja dobro kuhava in jeva, leživa v viseči mreži, bereva in urejava misli in načrte za naprej. Morda se zunanjim opazovalcem zdi, da lenariva, v resnici pa pridno nabirava energijo in motivacijo za nova doživetja in nove razglede in nove vsebine, da vas bova lahko še naprej razveseljevala. Predvsem, pa da odkrijeva spet svoj center, cilj in smisel te poti. 

Navsezadnje sva zaradi slednjega sploh odšla na pot. Da si vzameva pavzo od vsakdanjega življenja, da se umakneva vplivom okolice, da si nabereva novih navdihov in se poveževa drug z drugim in sama s seboj. Gotovo je to luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak. Tudi nama je bilo težko narediti prvi korak. Sva pa prepričana, da je nujno potreben in počasi že tipava prve rezultate. Je pa veliko dela in letošnji prvi maj posvečava delu na sebi. Največjemu in najzahtevnejšemu delu, ki se ga v življenju lahko lotiš … 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close