Zadnjih nekaj tednov je bilo turbulentnih in čeprav še nisva prišla do popolnih zaključkov, se zdi, da so bili tudi prelomni. Kot ste opazili, so se tudi newslettri iz nenehnega navdušenja nad potovanjem in kraji, ki sva jih odkrivala, prelevili bolj v samorefleksijo in soočanje s čustvi in občutji, s katerimi se ne ubadaš vsak dan, in ki te najbrž poiščejo šele na takšnih maratonskih podvigih.
Dlje kot sva prihajala, bolj so se nama začele zadeve ponavljati, več krajev sva izpustila, da bi prej prišla do česa novega, bolj so naju začele motiti malenkosti, ki so za popravit v kombiju, pomanjkanje prostora, preveč nezdrave hrane zaradi pomanjkanja časa, ob povratku v Španijo pa naju je znova ujelo še slabo vreme in bolezen. Ni nama bilo lahko, ogromno sva imela za predelati, ampak skoraj si upava trditi, da prihajava nazaj na stara pota, da imava dosti več motivacije in da se spet (bistveno bolj) veseliva nadaljevanja potovanja!
Gotovo je zelo pomagalo tudi dejstvo, da sva po neskončnih plažah in obalnih krajih znova prišla v hribe – kaj hribe, prave gore! Tudi pocajtala sva se lepo, se začela držati novih prehranjevalnih navad, malo bolj načrtovati obroke, še kakšno razgibavanje in telovadbo uspeva stisniti sem in tja! Vreme nama večinoma služi, načrtov za naprej pa sva naredila zvrhan koš!
Sicer sva si za naslednjič pustila še velik del, predvsem centralne Španije, ampak že zdaj lahko rečeva, da ima Španija res vse, kar bi si človek sploh lahko zaželel. Od puščav in peščenih plaž, do zelenih polj in travnikov, sadovnjakov, do velikih kanjonov, hribovij, sotesk, klifov in visokih gorovij z ledeniki in ogromnimi slapovi! Tudi nasploh je država zelo urejena, mesta se zdijo na trenutke prav futuristična in bogata, ljudje so zanimivi, raznoliki, lepo se oblačijo in so izjemno prijazni. Za vanliferje pa je sploh verjetno najbolj prijazna država na svetu. Skoraj vsak večji kraj ima brezplačni PZA in tudi sicer je ogromno brezplačnih prenočišč praktično povsod, razen v centrih mest in v najbolj zaščitenih nacionalnih parkih. Gorivo in hrana so ugodnejši, kot drugod, vse je zelo dostopno, avtoceste so skoraj povsod brezplačne. Edini minus, ki pa naju sploh ni zmotil, je to, da v veliki večini govorijo samo Špansko. Aja, pa pokrajina je izjemno hribovita, tako da se kombi neprimerno bolj muči z nenehnim vzpenjanjem ali zaviranjem, kot bi se kje drugje.
Portugalska je nasprotno precej neprijazna do avtokamperjev. Vsaj odkar so močno postrožili zakonodajo, ki prepoveduje prenočevanje na večini najlepših krajev v državi. Avtoceste so precej drage, ceste pa večinoma, še posebej v južni polovici, v neverjetno slabem stanju. Tudi vozniki so precej nestrpni, izsiljujejo, ti ne dajo prednosti, trobijo in redno kršijo prometne predpise (še posebej hitrostne omejitve). Zaradi vsega tega sva dosti manj tudi kolesarila – ker nama je bilo škoda mučiti kolesa na tako slabih cestah, in ker se v prometu nasploh nisva počutila preveč varno. Je pa pokrajina izjemna, zelo zelena, plaže so seveda med najlepšimi na svetu, pa tudi hribovja imajo. Tudi mesta in vasice so zelo luštni, na ulicah vlada pozitivna energija, ljudje so prijazni in odprti ter večinoma dobro govorijo angleško. Samo ceste in voznike morajo spravit v red, pa mogoče malo sprostit ukrepe glede prenočevanja, pa bodo skoraj na nivoju Španije 🙂
Ko boste tole brali, bova že veselo odkrivala francosko stran Pirenejev, potem pa pičiva sorazmerno hitro proti severu, večinoma ob obali. Najverjetneje bova roadtripala z občasnim skokom na kolo ali sprehodom skozi kakšno vas in lepo plažo, sicer pa bova napredovala dosti hitreje, kot doslej, ker se neizmerno veseliva Skandinavije, kjer se temperature počasi dvigujejo in bodo verjetno čez dobra dva tedna že idealne za vse, kar si želiva tam početi!
Za konec pa še en kratek best of, ker ga že nekaj časa nisva objavila. Malce bolj površinski, za točne lokacije, vse plaže, mesta, prenočišča in .gpx-e kolesarskih in pohodniških poti, pa vas, kot vedno, vabiva k ogledu najinega popotniškega zemljevida!
Portugalska:
- Lizbona ne potrebuje posebnega opisa, ampak je vsem jasno, da jo enkrat v življenju pač moraš obiskati. Če ne zaradi pisanih ulic in nešteto razglednikov, prelepe obalne promenade in mostov, že zaradi originalnega in za umret dobrega pastel de nata v Belemu!
- Cascais je najlepši obalni kraj pri Lizboni in definitivno vreden obiska, Cabo da Roca in bližnja Praia da Ursa ob sončnem zahodu sta must-see, Sintra in njeni zeleni gozdovi pa so pravi raj za kolesarjenje in gozdne sprehode!
- Aveiro in Costa Nova sta prava eksplozija barv, lepe arhitekture in hudomušnosti!
- Porto je najino najljubše portugalsko mesto – zaradi super energije, edinstvene mešanice starega in novega, sijajnih razglednikov in najboljše kulinarične ponudbe.
- Dolina Douro je resnično tako lepa, kot jo vsi opisujejo! Vožnja z ladjico in degustiranje vina je gotovo super način, da jo izkusite. Midva sva se zadovoljila z buteljko iz trgovine in pikniki ob reki, najlepše pa je bilo kolesariti med neskončnimi vinogradi!
Severna Španija:
- Galicija naju je povsem prevzela! Tako zelene pokrajine verjetno še nikoli nisva videla, vasice izgledajo, kot bi jih preslikali iz Skandinavije, obala je razgibana in lepa skoraj kot na portugalskem, mesta so seveda tudi lepa, najbolj pa naju je osvojila energija pred katedralo v Santiagu de Compostella, kjer sva si obljubila, da bova nekoč tudi sama izkusila El Camino.
- Picos de Europa je visoko gorovje, ki se dviga skoraj direktno z obale! V le kakšni uri vožnje zamenjaš peščene plaže s pravo alpsko kuliso, kjer se ob vznožju našpičenih vrhov pasejo krave in zvončkljajo s svojimi zvonovi, ti pa se lahko sprehajaš skozi globoke vintgarje, zelene prelaze ali zasnežene grebene ter sanjaš o osvajanju vrhov, ki še najbolj spominjajo na mešanico Dolomitov, Patagonije in Črne Gore.
- Kantabrija in Baskija sta še eni zeleni pokrajini vredni obiska. Še posebej za kolesarjenje je cel kup super ovinkastih cest po zelo razgibani pokrajini.
- Bardenas Reales so pravi mali puščavski park, kjer lahko ves dan raziskuješ in občuduješ kamnite skulpture, ki sta jih skozi tisočletja oblikovala veter in voda. Ni pa pokrajina samo puščavska, vse okrog je tudi zelo zeleno in res bi bilo lepo nekoč kolesariti med makovimi in pšeničnimi polji, ki se vijejo od obzorja do obzorja.
- Najina zadnja najljubša pokrajina so Pireneji. Sicer je francoski del mnogo bolj popularen in poznan, ampak španski ni prav nič manj lep. Še najbolj sva raziskala Valle de Tena, ki je v tem času polna slapov in jezer. Ko se bo čez nekaj tednov dokončno stopil sneg, pa bo mogoče tudi bistveno več in višje hoditi, med drugim tudi na tritisočake, ki jih je tu v izobilju!