Po tednih napol jamranja in iskanja samih sebe, sva se spet našla in zaljubila v potovanje! Izkazalo se je, da je bilo vse, kar sva v resnici potrebovala, gorski svet! Svet, v katerem sva se tudi prvič zaljubila drug v drugega, v šport, h kateremu naju je vedno vleklo, a tega niti vedela nisva, v nenehno iskanje novih ciljev, novih vrhov in novih fotografskih motivov. Ko sva živela še normalno življenje doma, sva vsak mogoč vikend in tudi večkrat med tednom po službi skočila v hribe, zdaj pa imava to srečo, da lahko hodiva v hribe kar vsak dan, če so le na dosegu roke in je vreme pravo!
Zadnji teden je bil pravi čudežni teden v Pirenejih. Čeprav je vreme tu bolj nepredvidljivo in več dežuje, kot pri nas doma (vpliv Atlantika), sva očitno imela srečo in ujela pravi spomladanski vročinski val! Snega z najvišjih vrhov žal še ni pobralo, tako da sva bila omejena nekje na višino največ 2200 metrov, a nama je bila napol zasnežena in napol cvetoče zelena pokrajina še bolj všeč! Je pa sneg preprečil, da bi se odpravila na najspektakularnejše pohode, kot bi se lahko sredi poletja.
Po drugi strani pa so visoke temperature prej kot običajno odnesle sneg s cestnih prelazov, tako da so se nama odprli številni cilji, kjer se je pisala svetovna kolesarska zgodovina, na nekaj izmed njih pa sva se lahko odpravila povsem sama, ker so bili uradno še zaprti za promet, kar je bila zmagovalna kombinacija za brezskrbno in nadpovprečno uživantsko kolesarjenje! Tako sva v dobrem tednu šla le na tri pohode, a zato na kar šest, oziroma sedem cestnih vrhov in prelazov! Izpustila sva le Luz-Ardiden in Col de Portet, ravno oba, na katerih je Tadej Pogačar lani dobil gorski etapi na Tour de France-u. Sva pa zato osvojila (upava, da) ravno tiste, na katerih bo slavil na letošnjem Tour-u! Itak pa se bova v Pireneje še vrnila, ker jih je še ogromno za odkrit!
Pireneji so naju povsem prevzeli s svojimi mogočnimi tritisočaki, prelepimi cestami ter neobljudenostjo. Ker še ni bilo prevelike gužve, sva srečala tudi bistveno več divjih živali. Od lisičk, gamsov in kozorogov, do več svizcev, kot sva jih zmogla prešteti (na enem prelazu so nama celo nonstop tekli čez cesto le nekaj metrov stran, na prav vseh pohodih pa sva jih lahko opazovala čisto od blizu) In orlov, ki so leteli tik nad najinima glavama! Tudi cel kup krav sva srečala, ki so se ravno dobro preselile na svoje poletne pašnike, pa konjev in oslov, ki jih imajo tukaj bistveno več, kot pri nas. Videla sva tudi neverjetno število mogočnih slapov in jezer. Zdelo se je, da povsod kar bruha od viška vode in da so Pireneji res izjemno vodnati. Vse je bilo živo zeleno, vse je cvetelo. Že vsaj tretjič letos sva doživela pomlad.
Pa te ljubke francoske vasice, pekarne, vrtnice, cerkvice in mostovi. A je sploh kaj bolj luštkanega od Francije? In Francozov, ki so tako noro dobro oblečeni, se prav posebej kul nosijo in v množicah hodijo na piknike v naravo? Zakaj mi tako redko spakiramo hrano in pijačo v hladilne torbe, vzamemo zložljive stole, mize in senčnike, ter se odpravimo nekam ob potok ali jezero ali na plažo in kaj dobrega pojemo in se imamo fajn sredi narave, namesto vedno za isto domačo mizo? Ta francoski vajb, šarm, ljubkost in urejenost je gotovo še en razlog, da sva tako rada tukaj in na prostem in da se veseliva vsakega dne, ko odkrivava nove kraje.
Poslabšanje vremena naju je sicer pregnalo iz Pirenejev proti severu (ponekod bo celo spet snežilo!) in vse bolj potujeva v središče Francije in naprej. Verjetno se bova naslednjič oglasila že z Nizozemske. Za nekaj časa se bova morala spet zadovoljiti z bolj ravnimi tereni, a računava, da naju bodo ljubke vasice, reke in dobra hrana dovolj zamotili, da bova polna pričakovanj začela z raziskovanjem spet novih gora, tokrat v Skandinaviji!
Do takrat pa le krajši seznam najinih najljubših cestnih vzponov:
- Col de Troumouse,
- Col d’Aspin,
- Hourquette d’Ancizan,
- Col d’Aubisque,
- Col de Cap de Long
in pohodov v francoskih Pirenejih:
- Vignemale
- Refuge d’Ayous
Kje sva lahko brezplačno spala, natočila vodo, pa seveda od kod sva se sploh podajala na vse te podvige, pa kot vedno lahko najdete v najinem popotniškem zemljevidu!
Au revoir iz Poitiers-a!