Z vanom po Evropi | Dolga pot domov (in spet nazaj)

Zadnja dva tedna sta bila nepričakovano težka in naporna. Namesto sproščenega odkrivanja Nizozemske, sva se morala podati na dolgo pot domov, kjer sva se poslovila od Aljinega dedka. Bolj kot karkoli si želiva, da družine po nekaj mesecih ne bi obiskala v tako težkih okoliščinah in da bi dedek še vedno lahko poslušal in bral o najinih dogodivščinah, a smo vseeno preživeli tudi nekaj lepih trenutkov z bližnjimi. 

Poleg vsega sva uspela tudi peljati kolesa na servis, medtem ko je Berti dobil nove celoletne gume, olje in zavorne ploščice, tik pred odhodom pa sva s pomočjo mizarja, predvsem pa sama zmontirala še nov kuhinjski pult, pomivalno korito, odtok, vgradni plinski štedilnik z novo plinsko jeklenko ter notranjost na novo prepleskala. Vsi so naju z veseljem založili tudi z domačimi dobrotami za na pot, vso prtljago pa sva razložila in na novo spakirala samo tisto, kar zares potrebujeva, tako da sva se počutila, kot bi šla na pot še enkrat od začetka! 

Po dveh dneh vožnje domov, nato sedmih res intenzivnih dneh, polnih žalosti, domače hrane, druženja, organiziranja in trdega dela v neznosni vročini, naju je čakalo še dva dni vožnje prek Nemčije na Dansko, kjer sva ugotovila, da naju je vse skupaj tako izčrpalo, da bova potrebovala kar nekaj časa, da znova prideva k sebi in najdeva energijo za nadaljevanje potovanja. 

Priti domov tako na hitro je bilo kar zanimivo doživetje. Kot si lahko le predstavljate, je bil prvi vroči tuš po treh mesecih improviziranega tuširanja z mrzlo vodo sredi narave, kot bi zadela na loteriji. Tudi večja postelja in obilica prostora, pa dejstvo, da so nama skoraj ves čas kuhali drugi in da nisva rabila dvakrat na dan pomivati posode na roke v premajhnem pomivalnem koritu, so močno prijali. A v resnici sva se počutila kar malce odtujeno – kot da ne spadava zares tja in ves ta “luksuz” nama ni pomenil toliko, kot bi pričakovala. V zadnjih treh mesecih se nama je zgodilo toliko stvari, ko sva prišla domov, pa se nama je zdelo prav vse po starem, kot da se nič ni zgodilo – kot da sva včeraj odšla. 

Ko sva se vozila naokrog in srečevala avtodome in predelane kombije, sva jih v mislih pozdravljala in zdelo se nama je, kot da samo oni vedo, kako se počutiva in da v resnici spadava tja k njim, v tiste male prostore za kabino, tiste utesnjene kavče, mizice in postelje. Ko sva se premikala po hiši, se nama je zdelo vse nepotrebno veliko in nisva niti vedela, kam bi se dala. Nehote se nama je prav tožilo po najinem Bertiju in potihem sva komaj čakala, da greva nazaj na pot. 

Če sva se česa naučila v zadnjih treh mesecih, je gotovo to, da za zadovoljstvo potrebuješ zelo malo in da sreča ni odvisna od velikosti tvojega stanovanja ali od hitrosti in komforta tvojega avtomobila. V resnici sreča ni odvisna od nobene materialne stvari, pač pa se skriva v tebi, v tvojem pogledu na svet in na okoliščine, ki ga krojijo. V vsakem primeru, ko se enkrat vrneva in se nekje ustaliva, bo eno manjše stanovanje ali hišica več kot dovolj. Da bo le veliko vrta, terase, balkona in nasploh narave ter svežega zraka!

In če sva se česa naučila v tednu, ki sva ga po dolgem času preživela doma, je gotovo to, da si v prihodnje želiva več časa preživeti v družbi najbližjih. Poleg drug drugega in samih sebe, je družina tisto največ, kar imamo. In čeprav bi se z največjim veseljem preselila v kakšno luštno francosko ali skandinavsko vasico, se tam ne bi nikoli mogla zares počutiti kot doma, ker bi bil del najinega doma vedno v Sloveniji. Tako se skoraj zagotovo enkrat vrneva domov in tam poženeva močnejše korenine, medtem ko naju bo Berti še vedno vozil na izlete, ko se nama bo zaluštalo!

Toliko za danes, kmalu pa znova kakšno popotniško pismo! Menda bo imela glavno vlogo prečudovita Danska!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close