Če je kaj prišlo kot naročeno po res napornih 10 dneh (več si lahko prebereš v prejšnjem newslettru), je to prelepa in sproščena Danska! Biti všeč ali ne biti všeč? To pri Danski sploh ni vprašanje!
Na prvi pogled majhna in izrazito ravna država brez posebnih naravnih znamenitosti, ki bi lahko konkurirale recimo Norveški ali Franciji ali skoraj katerikoli drugi državi, skriva v sebi veliko več, kot sva pričakovala. Kar sva pričakovala, je bil en hitri tri-dnevni roadtrip s ciljem, da čimprej nadaljujeva pot proti Norveški. Država, katere najvišji vrh se nahaja na vrtoglavih 170 metrih nadmorske višine, pač ne more biti po okusu dveh zaljubljencev v gore, ki ponavadi zastrižeta z ušesi šele nad 1500 metri nad morjem. Oh, kako zelo sva se motila!
Danska je en tak mali biser, ki bo za vedno zasedal en delček v najinih srcih. Težko je sploh vedeti, kje začeti. Ampak dajmo pri najbolj splošnih in očitnih stvareh. Gre za skandinavsko državo, tako da je seveda vse zelo urejeno, brezhibno in funkcionalno. Nisva si niti predstavljala kako zelo. Karkoli sva si že razlagala ob teh besedah, jim je Danska postavila povsem nove standarde. Ceste so v super stanju, od tistih ozkih vaških, do štiri-pasovnih avtocest, ki so mimogrede po vsej državi brezplačne! Vozniki so strpni, umirjeni in se držijo pravil, tako da te ne rabi biti strah, da ti bo kdo odvzel prednost, te prehiteval v škarje ali da te bo kot kolesarja vsak drugi skoraj zbil, ker bo prehiteval tako blizu tebe. Če to ni dovolj za občutek varnosti, so ob praktično vseh cestah po državi krasne asfaltirane kolesarske steze. Z nekaj sreče se lahko pripelješ kamorkoli, brez da bi sploh zapeljal na kakšno od prometnic. In to se seveda pozna tudi tako, da ogromno ljudi raje kolesari, kot vozi avto. Prav nič čudnega ni, če na kolesu srečaš več ljudi, kot v avtomobilih na cesti. Nikjer še nisva stala v koloni vozil – pravzaprav sploh še nisva opazila nobene resne gužve na cestah, ker se očitno ljudje ne vozijo toliko z jeklenimi konjički.
Ob cestah so neverjetno lepo urejena počivališča, ki niso zgolj pas ob magistralki ali avtocesti, poln smeti in vonja po urinu, pač pa pravi piknik-placi, s klopcami in mizicami, z brezplačnimi wc-ji, ki so večinoma čisti in dišeči, z dovolj koši za smeti. Če greš malo dol z glavnih cest, najdeš tudi manjša počivališča, kjer so urejena kurišča in žari. Čeprav je brezplačnih PZA-jev občutno manj, kot v prejšnjih državah na najini poti, sva v resnici doslej najmanjkrat jedla in kakala v kombiju, ker se lahko brez posebnega truda vedno ustaviva in vse potrebe urediva na lepo urejenih mestih, kjer sva največkrat sama in obdana z naravo.
Danska je sicer večinoma posejana z njivami in pašniki, a tisto nekaj narave, ki jo imajo, res skrbno čuvajo in v njej preživijo karseda veliko časa. Vsak naravni park ima lepo urejena parkirišča, ki so največkrat brezplačna, informacijske točke, izobraževalne centre in odlično označene pohodniške in kolesarske poti. In kar je še več – urejena imajo tudi primitivna prenočišča za vse, ki želijo prespati v naravi! Podobno kot Švedska in Norveška, je tudi na Danskem dovoljeno v spalni vreči ali šotoru prenočiti skoraj kjerkoli, če le nisi na privatnem zemljišču brez dovoljenja lastnika. In da bi ljudi spodbudili k takšnemu preživljanju časa v naravi, so po vseh naravnih parkih in širše uredili na desetine mest, kjer lahko kuriš ogenj, prenočiš v bivaku ali pod streho, seveda pa imajo tudi bolj urejene kampe, kjer za nekaj denarja dobiš tudi več luksuza. Narava je očitno za Dance najljubše zatočišče pred tempom modernega življenja in država res nudi najboljše pogoje, da bi lahko prav vsak Danec, Danka in vsi ostali srečneži preživeli kar največ časa v neokrnjeni naravi.
Danci pa so tudi sicer izredno sproščeni, prijazni in tihi. Neverjetno tihi! Ko sva se sprehajala po centru Arhusa, kjer se je ob naju po ulici sprehajalo na ducate ljudi, sva naenkrat opazila, da sva najglasnejša na ulici. Počutila sva se kot tisti Španci, iz katerih sva se norčevala, da jih sliši cela plaža v Franciji, ker so bili toliko glasnejši od domačinov! Ko sva postala bolj pozorna, sva videla, da se vsi pogovarjajo, a če jim nisi prišel res blizu, nisi slišal skoraj nič. Šele ko sva spravila svoj ton na malenkost višjo jakost od šepeta, sva se spet počutila dovolj vljudna in nebarbarska, da sva lahko brez sramu nadaljevala s pogovorom.
Danci so tudi izrazito moderni in imajo super stil! Prav užitek jih je opazovati, ko kombinirajo najbolj nore kose oblačil, kot jih nisva opazila še nikjer drugje. A ne nosijo zgolj oblačil po zadnjih modnih trendih. Zdi se, da ima prav vsak nek unikaten stil in še nekaj časa jih bova morala preučevati, da bova temu pojavu prišla do dna.
Modernost in stil pa se poznata tudi pri arhitekturi. Odkrivanje danskih mest, predvsem Kobenahvna, je kot potovanje skozi prihodnost! V njihovih ulicah, arhitekturnih, urbanih in kulturnih poslasticah bi se lahko izgubljala dneve in tedne. Pa tudi njihove vasice, polne tradicionalnih hišk, ki so večinoma pritlične, z velikimi dvorišči in obveznimi steklenjaki ter zimskimi vrtovi, so kot prizori iz pravljic! Danska je en sam neskončen navdih!
Čeprav sva kar nekaj zanimivih krajev in otokov spustila, sva na Danskem preživela več kot teden prečudovitih dni in z veseljem bi še kakšen teden več, če se nama ne bi mudilo naprej, v še bolj spektakularne kraje. Odkrivala sva peščene plaže (po eni sva se celo vozila z Bertijem!), srečevala islandske konje, ponije, krave, koze, peteline, divje zajce, lisice, jazbece, orle, crkljala srne in jelene, se na kolesu borila z vetrom, obiskala svetilnik, ki ga je že dvakrat zasula peščena sipina, plezala po belih klifih, spala v šotoru sredi narave, se izgubljala v ulicah Kobenhavna in Arhusa, kosila in se kopala ob rekah in jezerih, kolesarila po najlepših kolesarskih stezah ter še in še. Dansko lahko le priporočava in ko se boste odpravljali tja, ne pozabite preveriti vseh super lokacij, ki sva jih označila na najinem popotniškem zemljevidu!
Pa še ena misel, ki se nama na Danskem vedno znova utrne in potrjuje: da se imaš lepo, ne potrebuješ nujno spektakularnih lokacij, visokih gora, globokih jezer in rajskih plaž. Narava ne rabi biti instagramabilna, da je vredna obiska. Vse, kar rabiš, je neokrnjena pokrajina, kjer lahko najdeš mir in se poleg lepe okolice sprehajaš tudi po svojih mislih ter uživaš v utripu divjine in svojega srca.