Z vanom po Evropi | Končno tam, kamor spadava

Že odkar sva prvič začela razmišljati o tem, da bi pustila vse in se za nekaj časa preselila v kombi, je bila najina glavna želja potovati v Skandinavijo. Pravzaprav je morda ravno Skandinavija v naju vzbudila željo po tem, da bi pustila vse in se za nekaj časa preselila v kombi! Norveško in Laponsko sva nekaj let nazaj že planirala za dopust in bolj, kot sva dodajala točke na zemljevid in računala, koliko časa bi nama kaj vzelo, bolj sva ugotavljala, da je tri ali štiri tedne čisto premalo za vse in da si bova Skandinavijo morala prišparat za enkrat, ko bova lahko šla tja za celo poletje.

Ko so naju spraševali, kam bova šla s kombijem, sva veselo razlagala o Španiji in Portugalski, in sploh nama ni žal, da sva tam preživela večino pomladi, a dejstvo je, da se je Iberski polotok znašel na zemljevidu izključno zaradi podnebja. Če ne bi bilo minus 20 stopinj in v hribih več kot 10 metrov snega, bi spakirala in se direktno na sever odpeljala že takoj prvega marca! 

In skozi vse pomladne mesece, še posebej, ko nama je bilo kdaj hudo in so nama manjkali pravi hribi in narava, sva se tolažila, da bova v Skandinaviji pa končno uživala na svojem najljubšem terenu. Tako zelo sva jo kovala v zvezde in sanjarila o njej, da sva se že bala, ali bo sploh lahko izpolnila najina pričakovanja. A naju je povsem pomirila že Danska, zdaj ko sva že teden dni na Norveškem, pa lahko rečeva, da sva končno doma in da je doma res najlepše!

Da ne bo kdo mislil, tudi del Švedske sva že prevozila, čeprav sva šla kar hitro skozi, ker se nama je mudilo na Norveško, a sva odkrila nekaj čudovitih otočkov in obalnih vasic na njeni zahodni obali! Celoten Bohuslan arhipelag, ki se razteza od Goteborga do Norveške, je vreden obiska in, če se radi sprehajate skozi idilične vasice, jadrate med stotinami otokov, se kopate v turkizni vodi in vas ne moti nekaj več vetra in nižje temperature, kot doma, kar celega dopusta. Midva sva se vetra in morja naužila že na Danskem in ko sva videla, da se v norveških fjordih obeta nekaj lepih dni, sva kar takoj sedla za volan in izpustila tudi Oslo, samo da sva lahko naslednji dan že plezala na najbolj razgleden vrh na Norveškem!

Čim zaideš z obale v notranjost (Švedske in Norveške) se znajdeš v povsem drugem svetu. Svetu neskončnih gozdov in jezer, kjer imaš občutek, da daleč naokrog ni nikogar in da si tam le ti in verjetno kakšen los v bližini. Pa losa sva videla že prvi večer, kako je tekel čisto ob cesti, ko sva se peljala mimo! Ker si večinoma sam sredi narave, postaneš veliko bolj sproščen in začneš uživati v majhnih stvareh, brez klasičnih distraktorjev. Včeraj sva na primer zakurila ogenj in kar naenkrat je minilo 6 ur, ko sva se le ukvarjala z ognjem, brala knjigi in v žerjavici spekla krompir za večerjo! 

Ko pa si obdan še s takšnimi naravnimi lepotami, kot so fjordi in ledeniki ter vse vmes, je res vsak dan priložnost za novo nepozabno avanturo: kolesarjenje, hribolazenje, vožnja s supom ali kajakom, roadtripanje s postanki ob malih plažah in ogromnih slapovih. Zdi se, da ti aktivnosti in vedno novih naravnih znamenitosti preprosto ne more zmanjkati. 

Norveške fjorde sva si vedno predstavljala kot območje, kjer se ves dan voziš od razglednika do razglednika in opazuješ vodo v globini, ampak v resnici je vse skupaj veliko bolj podobno našim Alpam. Razen povsem na zahodni obali, se ti zdi, da se voziš mimo neskončnih jezer, kot je naše Bohinjsko, le da so ponavadi veliko veliko večja. Ob teh “jezerih” pa se dvigajo visoka gorovja, ki jih še konec junija pokriva sneg in ledeniki, čeprav so visoka le nekaj preko 1000 metrov! Ves čas se čudiva, kako je vse ogromno in spektakularno ter kako so sploh kdaj spravili vse te doline v red in jih povezali s stotinami mostov, tunelov in trajektov, da vse skupaj sploh funkcionira. Naravnost noro!

In ker imajo tako zelo veliko narave, so Norvežani pregovorno radi v divjini in tudi nam pustolovcem to neskončno privoščijo. Res so redka brezplačna parkirišča za avtodomarje, je pa zato ogromno skritih kotičkov ob jezerih, v gozdovih, na gorskih cestah. Še lepše in nama najljubše pa je postalo divje kampiranje v šotoru! Preprosto parkiraš nekje nižje v dolini in se natovorjen s kamping opremo odpraviš v neznano, dokler ne najdeš popolnega kotička, ki je ravno prav skrit pred vetrom, a še vedno ponuja super razgled. Res ni lepšega, kot zaspati in se zbuditi nekje, kjer si res povsem sam, sredi neskončne narave, gorskih vrhov in zvezd, ki osvetljujejo obzorje namesto mestnih luči. 

Edina težava, ki pa jo rešujeva s kapo prek oči, je to, da se poleti tukaj na severu nikoli zares ne stemni. Tudi če sonce zaide za nekaj ur, je še vedno tako blizu obzorja, da je nebo vedno svetlo. Po drugi strani pa je to tudi super, ker te nikoli ne rabi biti strah, da te bo ujela noč nepripravljenega, in prav nič ni zato, če slučajno pozabiš vzeti s sabo svetilko!

Komaj teden dni sva tu, pa imava že toliko za povedati in toliko misli se nama utrne vsak dan. A eno je gotovo: tu sva več v naravi in zato veliko bolj srečna. In tudi ko enkrat prideva domov, bova skušala naravo prinesti in nositi s seboj ter jo iskati, kjerkoli že bova. Vam pa polagava na srce, da počnete isto! Preživite čim več časa v divjini, ali vsaj na terasi. Sprehajajte se in kolesarite, plavajte, karkoli! In vsake toliko zakurite ogenj, se usedite okoli njega in pustite, da vas začara. Če v žerjavici še kaj dobrega spečete, pa še toliko bolje!

En lep in topel pozdrav iz prijetno hladne Norveške!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close