Z vanom po Evropi | Norveški fjordi in ledeniki

Ja, takole na hitro se zdi, kot da na tej strani vročinskega vala ni nič posebej novega. Za razliko od večine izmed vas, se boriva z vremenom, se ves čas prilagajava ter iščeva poti in smeri, kjer bova ostala suha in nepremražena, a še vedno uspela videti kaj lepega. Vsak dan in vsako uro v zadnjem tednu je, kjerkoli sva planirala biti, kazalo, da bo dež ali vsak čas dež. 

Sprva sva začela spuščati kraje, ker jih v dežju nima smisla raziskovati, in sva namesto pohodov raje vozila naprej v naslednjo dolino ali fjord v upanju, da bo tam kaj bolje. Na koncu sva se ves dan vozila, skoraj nič časa preživela na prostem in razočarana ugotovila, da dežja v resnici sploh ni bilo! 

Nato sva spremenila taktiko in preprosto bila tam, kjer sva želela biti. In večinoma je vreme zdržalo! Šele popoldan je bilo oblačno, enkrat naju je ujel tako rahel dež, da nisva vedela, ali zares dežuje ali ne, zvečer pa se je spet zjasnilo in sva imela krasen sončni zahod. Šele včeraj popoldne sva po več kot tednu dni doživela pravo nevihto in hude nalive, ki so naju pregnali z obale v Trondheim, kjer znova ždiva v Ikei – na brezplačnem internetu in kavici 🙂

Kljub ves čas slabi vremenski napovedi sva torej uspela nekaj videti in ko pregledujeva fotografije, vse bolj ugotavljava, da je bil zadnji teden res spektakularen!

Najprej naju je prevzel nacionalni park Jotunheimen, kjer sva šla na najin najdaljši pohod doslej. Besseggen je že kar svetovno znan greben, kjer se sprehajaš ob vedno novih in veličastnih jezerih, okoli tebe pa se dvigajo najvišje gore, kar jih premore Skandinavija. Greben je naravnost dih jemajoč v vseh pomenih besede, a vas ne bi smel odvrniti od te avanture! Midva sva prehodila več kot 30 kilometrov in premagala več kot 1600 višinskih metrov, a tudi uživala v tisoč in enem norem razgledu ter se počutila, kot da sva v enem dnevu zamenjala deset različnih pokrajin.

Tudi če se slučajno ne odpravite na ta pohod, je v nacionalnem parku Jotunheimen še mnogo drugih prelepih pohodov. In tudi če slučajno niste navdušeni pohodniki, vam priporočava vsaj razburljivo vožnjo po cesti Valdresflye, ki je zares nepozabna! Ker je naslednji dan zjutraj deževalo, sva si pustila vožnjo preko prelaza Sognefjell in kolesarski vzpon na smučišče pod najvišjim vrhom Skandinavije za naslednjič, a sva prepričana, da je prav tako obvezno iti tja, če boste kdaj v teh krajih! Jotunheimen je, vsaj nama, najljubši nacionalni park v spodnji polovici Norveške!

Kar se tiče fjordov, sta naju Sognefjord z Aurlandom in Geirangerfjord s Trollstignom popolnoma navdušila. Res so ti kraji bolj obljudeni, a je tako z razlogom. Ceste med temi fjordi so naravnost sanjske in bi jih moral prevoziti ali prekolesariti vsak navdušeni roadtripper, motorist ali kolesar. Če obstaja ena regija za te vrste avanturistov, je to ta! Trollstigen in cesta nanj iz Andalsnesa je tak presežek, da sva jo prevozila tako z Bertijem, kot s kolesom. Če bi bilo vreme super, pa bi takoj dodala še Strynefjellet, Loendal, vzpon iz Geirangerja na Djupevatnet in Dalsnibbo ter vzpon iz Geirangerja na Ornesvingen. Možnosti je zares neskončno!

Hodila pa sva tudi do ledeniškega jezika Briksdalsbreena, ki je del največjega ledenika na Norveškem, Jostedalsbreena. Vsi oboževalci ledenikov boste tu gotovo prišli na svoj račun, saj je takšnih in še lepših ter manj turističnih ledeniških jezikov in dolin tukaj vsaj ducat. Teden ali dva bi lahko le roadtrippala in hodila na pohode okrog Jostedalsbreena!

Nazadnje pa naju je navdušila še norveška obala. Ker je bilo sprva vreme v fjordih lepo, sva južno obalo v celoti spustila. Sva pa tokrat skočila na vožnjo po Atlantski panoramski cesti, ki poleg podobnih otočkov, zalivov in ljubkih hišic, kot sva jih videla na švedski obali, očara tudi s cesto in spektakularnimi mostovi. Ta del obale pa naju je presenetil še dodatno, ker so tukaj gore in res visoki hribi skoraj čisto povsod! Na Norveškem očitno ravnina res ne obstaja in tudi če zaidete v obalne kraje, bo priložnosti za vzpenjanje na vse načine še vedno ogromno.

Zdaj sva nekako na polovici Norveške, a še zdaleč od polovice najinega raziskovanja in kar strah naju je, kako spektakularno bo šele na severu, kjer se nahajajo najini najljubši Lofoti, Senja in kup ostalih goratih otočkov vse do Nordkappa. Sicer ne kaže najbolje, a srčno upava, da se vreme izboljša in da bova lahko od zdaj naprej Norveško zajelmala še z bolj polno žlico. Kaj pravite, če bi midva poslala proti Sloveniji nekaj dni z 20 stopinjami, da se malo ohladite, vi pa nama sonček brez popoldanskih neviht?

Če se odpravljate na sever, ne pozabite preveriti vseh novih točk na najinem popotniškem zemljevidu, sicer pa en lep pozdrav iz Trondheima!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close