Iz Trondheima naju je deževno vreme kar hitro gnalo na sever. Premagati sva morala več kot 800 kilometrov poti do Lofotov in čeprav sva ob poti našla kar nekaj zanimivih krajev, nama je v resnici kar pasalo naenkrat narediti nekaj več kilometrov in kaj izpustiti, samo da bova na Lofotih, ko bo lepo vreme!
Norveška je resnično neverjetna država. Če jo le površno raziščeš in se držiš turističnih predelov, je morda res dovolj dva tedna, da odkrivaš deželo fjordov na jugu, in teden ali dva, da obiščeš Lofote in skočiš do Nordkappa, ko si že v tistih koncih. A čeprav se zdi, kot da med fjordi in Lofoti ni nič posebnega in večina vodičev to regijo kar v celoti preskoči, je območje nekaj stopinj južno in severno od polarnega kroga tako zelo polno naravnih lepot, da ti je kar hudo, ko se pelješ mimo brez ustavljanja. Vse obale in otočkov, širnih gorskih gozdov, ledenikov in našpičenih gora je tako ogromno, da bi potrebovala celo poletje, da bi se kam premaknila in verjetno do Lofotov sploh ne bi prišla pred zimo. Še dobro, da je Norveška tudi država s pregovorno najslabšim vremenom!
Brez skrbi, vse točke, ki sva jih izpustila (na primer Svartisen, večina Helgelanda in Lomsdal), bova kljub temu označila na najinem popotniškem zemljevidu, tako da jih boste še vedno lahko uvrstili na svoj plan potovanja, če vam bo z vremenom in časom bolj prizanešeno. Midva sva se pa itak odločila, da bova od zdaj naprej na počitnice hodila le še v Skandinavijo in bova imela priložnosti za odkrivanje teh čudovitih krajev, upava, na pretek.
Sva pa vseeno prav uživala, ko sva prebrodila nekaj najbolj spremenljivih dni ob naključni reki severno od polarnega kroga, kurila ogenj, se dodobra najedla pečenih dobrot, praznovala Aljin rojstni dan, šla na povsem neobremenjen sprehod brez cilja in nekaj ur celo uživala v žarkih sonca, ki si je vendarle izboril svojo pot do naju. Uspel nama je tudi pravi epski pohod po nacionalnem parku Rago, kjer sva obnemela opazovala, kako se eden največjih slapov, kar sva jih kdaj videla v živo, spušča z gorskega jezera in objema ledenikov globoko v zeleno dolino, ki naju je še najbolj spominjala na Amazonijo.
Enako uživantski je bil tudi jutranji pohod v nacionalnem parku Sjunkhatten, kjer sva preko gorskih mokrišč in borovih gozdičkov ter nepreglednega števila jezerc prišla do odmaknjenega fjorda in se kar naenkrat znašla v morskem objemu jate galebov in rakovic ter morskih ježkov, ki so jih nanesli na kamnito obalo. Še isti dan pa sva se soncu nastavljala na peščenih obalah severno od Bodo-ja. Kraji, ki večini obiskovalcem ostanejo neznani, a so ravno tako pravljični, kot njihovi bolj znani kolegi Lofoti.
Večina ljudi potuje na Lofote s trajektom iz Bodo-ja (razen če pridejo s severne strani), a se nama zdi to največja napaka. Med Bodojem in Narvikom se namreč zvrsti še cela vrsta gorovij, ki so še večja in bolj našpičena od Lofotov. Oh, ko čas in vreme ne bi bila ovira! Verjetno bi morala za vedno ostati tu na severu, če bi hotela prehoditi vse, kar se prehoditi da v teh koncih …
No, in potem so se zgodili Lofoti. In prva dva dneva sva imela popolno sončno vreme, kar se tukaj dogaja izjeeeeemno redko! Izkoristila sva ju za tri pohode in nekaj roadtripanja in čeprav sploh še nisva prišla do tistih najboljših in najbolj znanih koncev Lofotov, sva že povsem začarana od vseh lepot. Do te mere, da si sploh ne predstavljava več oditi kam drugam. Urok, sestavljen iz rajskih peščenih plaž, turkiznega morja, ljubkih ribiških vasic ter neštetih gorskih vrhov, slapov in jezer vmes, je premočan, da bi se mu kdorkoli lahko uprl.
Po več dneh se še vedno ne moreva odločiti, ali naju otočje bolj spominja na Kanarce, Madeiro, Švico ali Sejšele. Tako nedojemljivo posebni so, da se jih ne da zares primerjati z ničemer. So preprosto Lofoti. In čeprav so morda izredno turistični in popularni, vam še vedno polagava na srce: pridite sem in se prepričajte na lastne oči! Tega se preprosto ne da opisati z besedami ali fotografijami. Pozabite na rajske otoke, Alpe, Pireneje ali hrvaško obalo. Enkrat tvegajte in se podajte daleč na sever Evrope in obiščite ta edinstveni svet v malem!
Trenutno že drugi dan ždiva v Bertiju in delava načrte za naprej, ker zunaj ves čas dežuje. Tudi to so Lofoti. Žal. Ampak za naslednji teden kaže super in gotovo bova še zelo hvaležna za ta dva dni pavze, ko naju bodo noge še komaj nosile po vseh vzponih in spustih s strmih vrhov. Do takrat pa naj bo vreme kakršnokoli, midva sva neskončno hvaležna, da sva tukaj – daleč od vsega, a točno tam, kjer sva že ves čas želela biti!
Do naslednjič, ko bova na dolgo in široko poročala o tem, kako je potovati, pohajkovati, kolesariti in plavati po tem otočju!