Najlepše kolesarske poti na Norveškem

Norveške ceste so večinoma v odličnem stanju in pravi inženirski dosežki, da se včasih že začudiš, kako jim jih je sploh uspelo speljati. Lepo se je voziti po njih z avtom, a užitek je še toliko večji, če jih prevoziš s kolesom! Podobno, kot pri pohodih, je skorajda vseeno, kam se odpraviš, ker bo verjetno prav povsod epsko, a če bi morala izbrati 5 najljubših, bi prišla do naslednjega seznama:

Trollstigen

Gotovo najlepša in najspektakularnejša serpentinasta cesta na Norveškem! Njeni dolgi zavoji, ki se kot kača vijejo po steni navzgor, vzbujajo strahospoštovanje, še posebej ko se zaveš, da mimo tebe tečejo ogromni slapovi, ki se spuščajo z visokih “trolovskih” gora. Res zna biti prometna in polna turistov, a je tole kolesarski podvig, ki ga zlepa ne pozabiš, in ga ne gre izpustiti.

Dolžina: 37,3 km

Višinci: 1110 m

Kvaliteta ceste: 5

Napornost: 4

Razgledi: 5


Dalsnibba

Dalsnibba je najvišja cesta v deželi fjordov, ki pelje direktno iz fjorda in se nadaljuje z jezera Djupevaten, na koncu že tako spektakularne ceste iz Geirangerja. Teh zadnjih 5 kilometrov je le pika na i in tudi poleti nudi razglede na zasnežena pobočja, na vrhu pa te čaka izjemen razglednik na Geirangerfjord in nešteto gora v okolici. 

Dolžina: 40,2 km

Višinci: 1530 m

Kvaliteta ceste: 5

Napornost: 5

Razgledi: 5


Folgefonna ski resort

Tej cesti pravijo tudi pot od fjorda do ledenika in se prav zares začne na morski višini in vzpne po ozki, strmi in zaviti cesti mimo več jezer, vse do smučišča na 1200 metrih. Sploh zadnjih nekaj kilometrov je tako spektakularno polnih razgledov na gore, ledenike in jezera, da je težko verjeti, da res kolesariš na taki lokaciji. Kot zanimivost – to smučišče ima glavno sezono od Aprila do pozne jeseni, saj je pozimi tam toliko snega, da preprosto ne uspejo očistiti ceste. Aprila in maja, ko je cesta sveže očiščena, se lahko voziš po cesti, obdani s 5 in več-metrskimi sneženimi stenami. Junij in Julij sta morda idealna, ker se odpre tudi pogled na okolico, snežna stena pa se še vedno kakšna najde.

Dolžina: 36,7 km

Višinci: 1330 m

Kvaliteta ceste: 2

Napornost: 5

Razgledi: 5


Stegastein in Aurlandsvegen

Iz vasice Flam se iz Aurlandsfjorda ozka serpentinasta cesta dvigne visoko nad fjord, najprej do čudovitega razglednika Stegastein (še posebej lepo ob sončnem zahodu!), potem pa se nadaljuje še veliko višje, dokler ne doseže zasneženega sveta ledenikov na Aurlandsfjellet. Po visoki planoti se nekaj časa pelje gor in dol, nato pa sledi dolg spust v Laerdal. Razgledi na drugi strani so lepi, a ne tako zelo, zato priporočava obrat na razgledišču Vedahaugane in povratek v Flam, razen če bikepackate naprej proti Jotunheimenu.

Dolžina: 62,3 km

Višinci: 1930 m

Kvaliteta ceste: 4

Napornost: 4

Razgledi: 5


Gamle Strynefjellsvegen

Tale je za prave sladokusce, saj najprej premagaš klasični vijugasti vzpon iz fjorda (iz simpatične vasice Hjelle), si ob poti ogledaš nekaj res lepih slapov, po še nekaj dodatnih serpentinah pa dosežeš še eno poletno smučišče Stryn. A tukaj se najlepši del šele začne! Brez Veliko vzpenjanja in spuščanja od smučišča naprej vodi makadamska cesta do Grotlija in je v tako dobrem stanju, da jo brez težav premaga tudi specialka. Ob vožnjji skozi zasneženo visokogorje pa na pomanjkanje asfalta čisto pozabiš, ker si v drugem svetu!

Dolžina: 76,4 km

Višinci: 1600 m

Kvaliteta ceste: 3

Napornost: 4

Razgledi: 5


Nekaj dodatnih, ki jih nisva prekolesarila, sva pa jih prevozila z avtom in so garantirano super:

Galdhopiggen

Tale nama bo vedno ostal na bucket listu, saj nama ga je preprečilo slabo vreme. Gre za najvišji asfaltirani cestni vzpon na Norveškem in naj bi bil podoben, a še lepši kot vzpon na Folgefonno, nad koncem ceste pa se dviga tudi istoimenovani najvišji gorski vrh celotne Norveške in Skandinavije!

Kjendalsbreen in Lovatnet

Eden lepših stranskih jezikov največjega norveškega ledenika Jostedalsbreen-a, se skriva na koncu doline Lodalen. Višincev ni preveč, gre pa cesta skozi gorsko dolino tudi mimo enega najlepših jezer na Norveškem, Lovatnet. Zadnjih nekaj kilometrov asfalt zamenja utrjeni makadam in pripelje vse do vznožja Kjendalsbreen-a, enega redkih ledeniških jezikov, do katerega se lahko kar po cesti pripelješ!

Lysevegen

Še ena klasična norveška serpentinasta cesta, ki vodi iz Lysefjorda navzgor do izhodišča za slavni Kjeragbolten pohod in naprej po čudoviti gorski planoti Rogalanda do Suleskarda. Še en razlog, da bova morala ponovno na Norveško!

Lofoti

Če bi imela neomejeno časa in energije samo za Lofote, bi jih gotovo tudi v celoti prekolesarila, a sva jo le po delčkih. Morda ni tehnično tako zahtevna in polna višincev, a je vseeno zelo razgibana, predvsem pa se vije med najlepšimi gorami, plažami in vasicami na Norveškem (in na svetu!). Z glavne ceste se splača zaviti tudi v stranske doline, saj so tam najbolj umirjeni, odmaknjeni in nama najljubši kotički. Pogosto je, predvsem zaradi tunelov, posebej speljana tudi kolesarska pot, ki je v celoti označena, od Narvika do A-ja. Najlepši del je nekako od Gullesfjorda zahodno, kar še vedno nanese 200 kilometrov. Če zavijete še na vse stranske ceste, jih je že 300, če poti dodate še panoramsko cesto skozi Andoyo in Senjo do Tromsa, pa ste na številkah, ki zahtevajo že lep kos poletja samo za ta podvig. Ampak žal vam pa ne bo nikoli!


O cestnem kolesarjenju na Norveškem

Preverite tunele na poti

Kot boste hitro ugotovili, ko se boste enkrat vozili po norveških cestah, so Norvežani težko prehodna gorovja in fjorde največkrat premagali kar s tuneli. Včasih gre za krajše tunele, ki so povsem ok.

Največkrat pa gre za temne, zelo dolge in zelo slabo prezračene tunele, ki za kolesarjenje res niso primerni, pogosto pa so tudi prepovedani. Najhuje pa je to, da ni nobena redkost, da alternativa za kolesarje preprosto ne obstaja.

Razen takšna z zelo dolgim obvozom. In nič ni hujšega, kot splanirati traso in svoj celoten dan, potem pa sredi poti ugotoviti, da bo treba pot za 150 kilometrov podaljšati zaradi 20-kilometrskega tunela, skozi katerega ne smeš.

Zato podrobno preučite načrtovano pot in se pozanimajte, ali je določen tunel prevozen za kolesarje, ali obstaja vzporedna kolesarska pot, kakšen prelaz, trajekt ali pač ogromen ovinek.

Nikar ne tvegajte in se vozite skozi dolge in prometne tunele, ker so polni izpušnih plinov in boste v njih preživeli veliko več časa, kot si morda predstavljate, kar je lahko resno škodljivo za vaše zdravje!

Če pa že boste šli skozi kakšen krajši tunel, seveda ne pozabite na kolesarske luči.

Vreme je zelo spremenljivo

Kot velja za vse aktivnosti zunaj, smo tudi kolesarji na udaru, ko se vreme obnaša tipično norveško – muhasto. Vsak dan, tudi sredi poletja, ko so po vsej Evropi vročinski valovi, te na Norveškem lahko preseneti dež in nizke temperature.

Pogosto ceste premagujejo tudi veliko višinskih metrov in te pripeljejo na prave gorske prelaze, kjer tudi poleti vlada sneg in led, močan veter in dosti nižje temperature.

Največkrat na poti prehajaš tudi skozi različne doline in strani gora. Če je v eni dolini sončno, je lahko v sosednji dolini oblačno in deževno.

Vnaprej preverite vremensko napoved za več lokacij na poti in vedno spakirajte kakšno vetrovko, kapo, rokavice ali celo bundo in pelerino.

Če je na začetku poti 25 stopinj in sončno, to niti približno ne pomeni, da bo tudi na naslednjih 100 ali več kilometrih tako.

Izognite se najbolj turističnim regijam

Norveška je, kot se za eno najlepših držav na svetu spodobi, tudi zelo turistična. Res je ogromna in se ljudje hitro porazgubijo, a nekaj krajev in panoramskih cest bo vedno polnih ljudi in avtomobilov.

Po najinih izkušnjah so še najbolj problematični fjordi, kot je Geiranger, pa Trollstigen in najbolj zahodni del Lofotov.

Svetovala bi, da se v te kraje podate izven glavne sezone, a to lahko pomeni še slabšo prevoznost in nižje temperature, tako da včasih žal ne preostane drugega, kot da greš vseeno in malo potrpiš.

Kljub turistom iz vsega sveta v večini krajev ni tako hudo in se situacija nikoli ne približa poletnim kolonam, ki smo jih vajeni proti napi Primorski ali Gorenjski.

Ceste znajo biti zelo strme

Z izjemo nekaj znanih serpentinastih vzponov iz fjordov, se nama zdi, da je za Norveško v resnici bolj značilen praktičen pristop in najraje, če je to le mogoče, usekajo direktivo naravnost in navpično.

To žal pogosto pomeni, da se znajdeš na dolgočasni ravni cesti, ki se komaj vidno vzpenja, ali pa sredi gorske doline vzpenja z zelo strmimi nakloni in le sem in tja kakšnim ovinkom.

Včasih znajo biti res brezdušni vektorji od točke A do točke B in ne s kolesarji v mislih načrtovane vijuge z odličnim flow-om.

Vedno se najde lepa alternativa, a se vseeno psihično pripravite, da bo kakšen odsek res tečen, veliko pa jih bo predvsem strmih, da bodo pekle vse mišice in pljuča, če ne boste hoteli sestopiti.

Pojdite na bikepacking!

Norveška je tako lepa in za vsakim bregom postreže s še lepšimi kraji, kot prej, zato včasih res boli, ko se moraš na neki točki obrniti in iti nazaj do izhodišča.

Po drugi strani je tudi redko prepletena s cestami in če želiš narediti krožno pot, ugotoviš, da je najkrajša možna povezava dolga 200 in več kilometrov, vmes pa premaga še nekaj tisoč višincev.

Če delaš krajše dnevne ture si največkrat prisiljen iti po isti poti tja in nazaj, kar je čisto ok, ni pa tako lepo, kot če bi lahko vozil naprej in naprej, v vedno nove doline.

Na Norveškem je uzakonjena pravica do svobodnega preživljanja časa na prostem, ki z nekaj izjemami dovoljuje vsakomur, da si postavi šotor v naravi in tam prenoči.

Zato je na Norveškem res ogromno ljudi, ki s kolesom potujejo po celotni ali po delu države, da jo počasi in bolj intenzivno doživijo, brez dolgih voženj z avtomobilom in ponavljanja poti.

Če imate malo izkušenj, je super narediti že daljši krog v dveh ali treh dneh. Če si izkušeni avanturist, pa lahko kolesariš od fjordov do Nordkappa za najbolj nepozabno doživetje. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Close
Close
At your pace.
© Copyright 2019. All rights reserved.
Close