Norveška je ena taka sanjska popotniška dežela. Če si predstavljate Skandinavijo kot enoto, ki zavzema vse od Severnega morja na zahodu, do Rusije na vzhodu, je Norveška zavzela najbolj razgiban zahodni pas obale in gorovij, ki se dvigajo iz nje. Nekaj malega hribov na severu je pustila še Švedski, Finska pa je dobila le še drobtinice in eno samo neskončno ravnino.
Vsaka regija ima gotovo svoj čar, a za ljudi, ki iščemo vedno nov spektakularen razgled za vsakim ovinkom, gre prvo mesto brez prave konkurence, Norveški!
Raznolikost pokrajin
Norveška je precej ozka, a zelo po dolgem raztegnjena država. Mnogi se sploh ne zavedajo, a od njene najjužnejše do najsevernejše točke je približno toliko, kot iz juga Španije do Škotske! In to pomeni, da ima Norveška zelo raznoliko pokrajino, zaradi različnih geografskih širin, nadmorskih višin, vpliva morja in gora, pa tudi zelo različne vremenske pogoje, podnebja, naravo in kulturo, čeprav se na prvi pogled povsod govori isti jezik in poleti nosi volnene puloverje.
Norveški fjordi
Jugu Norveške vladajo fjordi. Seveda ni tako enostavno in na skrajnem jugu najdemo tudi sončno obalo, kamor se domačini hodijo kopat, ter mogočne planote in gorovja v notranjosti, do koder fjordi ne sežejo, a vseeno praktično vso pozornost prevzamejo čudoviti fjordi. Fjorde si rada predstavljava kot klasične gorske doline, le da so tako nizko, da jih je zalilo morje, namesto da bi v njih našli jezera in pašnike, kot smo navajeni v naših gorah.
Ceste in pohodniške poti v tem koncu ponavadi vodijo do norih razglednikov na fjorde ob vznožju, bolj v notranjosti pa tudi do ledenikov, ki jih tu najdemo precej nižje, kot v Alpah, ter ledeniških jezer. Prav povsod pa taleči se sneg v doline in fjorde odnašajo slapovi, ki so še posebej v začetku poletja res močni in ogromni.
Osrednji del Norveške
Fjordi se sicer zarezujejo v celino po celotni obali Norveške, a se o njih bolj severno nekako ne govori več tako, kot na jugu. Na kakšni tretjini poti proti Nordkappu se država močno zoži in čeprav klasična turistična potovanja ponavadi rada izpustijo sredinski del do Lofotov, to še ne pomeni, da je pokrajina tu kaj manj spektakularna.
Na slabih tisoč kilometrih med Trondheimom in Narvikom se zvrsti na stotine otokov, fjordov in gorskih grebenov, kamor redkeje kdo zakoraka in lahko najdeš pravo divjino in neokrnjeno naravo.
Nacionalni parki tukaj so raj za prave avanturiste, ki se jih ni strah podati na večdnevno odpravo v območja brez signala, gorskih koč in ostalega razkošja. Vsi ostali pa se lahko naužijete vožnje po razgibanih obalnih cestah in odkrivate hladnejše plaže od tistih na jugu.
Lofoti in sever
Potem pa se začne še severna tretjina Norveške, kjer so daleč najbolj znani Lofoti, malo manj, a zelo neupravičeno, pa tudi Andoya, Senja, Kvaloya, Lyngen alpe in ostala gorovja v okolici Tromsa, najsevernejšega norveškega (in Skandinavskega) mesta.
Ta del je morda celo najbolj razvit, kar se tiče pohodništva, in sem lahko brez težav zahajate vsako poletje do konca življenja, pa vam ne bo zmanjkalo novih razgledov, ki je eden lepši od drugega.
Rajske peščene plaže in ribiške vasice na obali ter našpičeni vrhovi in vrtoglavi gorski grebeni, ki se dvigajo direktno iz morja so morda najlepši del Norveške sploh. Tudi tukaj se najdejo ledeniki, ledeniška jezera in slapovi, pa tudi fjordi, čeprav manjši od tistih na jugu.
Pokrajina proti Nordkappu se potem postopoma umirja in postaja za norveške razmere manj spektakularna, a se tudi tu najdejo divja območja, kjer pridejo avanturisti na svoj račun.