Adam takorekoč diha kolesarjenje. Pri svojih rosnih nekajindvajsetih je doživel že vse, od brezskrbnega do profesionalnega kolesarjenja in nazaj, po novem pa je tudi makadamski navdušenec, ki se vztrajno oblikuje v vrhunsko pripravljenega gravel bojevnika. O njegovih začetkih, profesionalnem kolesarjenju in najljubših gravel poteh v Sloveniji je spregovoril v spodnjem intervjuju.

Za začetek – kdo si, od kod prihajaš in kaj te v življenju najbolj veseli?
Sem Adam Jordan, od letošnjega aprila »bivši« profesionalni kolesar, študent managementa v športu ter prodajalec v kolesarski trgovini A2U v Kopru. V življenju me veseli precej stvari, a najraje preživljam čas s svojo družino, punco in prijatelji ter seveda kolesarim.
Kakšni pa so tvoji prvi spomini na kolesarjenje? Kako se je vse skupaj začelo, kaj te je najbolj pritegnilo in kako, da si se odločil za profesionalno pot?
Moji začetki segajo kar daleč nazaj, ko sem z bratom Nejcem začel hoditi na kolo. V tistem času mi je bilo kolesarjenje predvsem zabava v prostem času (vožnja po zadnjem kolesu in ostale vragolije). Nato pa sem spoznal prijatelja Jana, ki mi je predstavil kolesarstvo tudi kot šport, ki ga lahko treniraš in to sem začel v ekipi Adria Mobil.
Zaradi svoje močne postave sem na prvih treningih izstopal in bil zasmehovan. Od starejših kolesarjev sem dobil naziv »modrc«, ki se je ohranil tudi kasneje. Živo se spomnim, kako sta moja takratna trenerja, ko je oče hotel plačati članarino, rekla, da naj raje počaka, saj bi si utegnil še premisliti (ravno zaradi predsodkov, ki so nastali zaradi moje teže). Kljub temu spoštujem, da se takrat v kolesarjenju ni gledalo toliko na zaslužek, ampak da se je delalo na vzgoji novih talentov.



Potem ti je šlo dobro, a si pred kratkim zaključil svojo kolesarsko kariero?
Res je. Moja cestna kolesarska kariera se je končala letos aprila, a sem si vseeno pustil za prihodnost odprta vrata. Razlogov za zaključek je bilo več. Prvi je ta, da sem izgubil užitek do kolesarjenja. Najbolj me je motil moderen, pretirano tehničen pristop do kolesarstva. Na primer to, da dobiš navodila, da moraš v ponedeljek narediti xy ur na xyz wattih oziroma narediti trening z določenimi intervali in podobno. Povsod so se pojavljale številke, omejitve in ostale stvari, ki so v meni začele ubijati željo po kolesarjenju.
Drugi razlog je bilo zdravje. Zaradi različnih vzrokov, kot so motnje v prehrani, pretreniranost, spanje na višini itd., je prišlo do tega, da se mi je močno porušilo hormnosko ravnovesje, kar je v kolesarstvu veliko premalo izpostavljen problem. Predvsem je težava hormon testosteron, ki ne vpliva le na zadeve, na katere ljudje najprej pomislijo, temveč tudi na počutje, utrujenost, zdravje kosti in drugo, kar so za kolesarja zelo pomembni faktorji za uspeh.
Kljub grenkemu priokusu ostajaš vpet v kolesarski svet in izgleda, kot da kolesarjenje živiš še bolj kot prej, le na drug način. Kako je narediti tak preskok in kaj ohranja tvojo ljubezen do kolesarjenja?
Kot si omenil, v kolesarjenju uživam veliko bolj kot prej. Moj glavni namen pri zaključku profesionalne kariere je bil predvsem ta, da se mi šport, v katerem sem toliko časa užival, ne zameri. Predvsem sem moral najti ravnovesje med športom kot užitkom in tem, da še vedno lahko poklicno delim svoje kolesarsko znanje z drugimi. Tukaj se je pojavila možnost dela v kolesarski trgovini A2U, kjer zelo uživam, saj večino časa preživim s podobno mislečimi ljudmi, obenem pa se ukvarjam s stvarjo, ki me je vedno veselila. Istočasno sem se začel ukvarjati tudi z gravel kolesarjenjem, o čemer sem vedno sanjal in pri čemer res občutim užitek kolesarjenja brez obremenjevanja s časom, watti ali čemerkoli drugim.


Kdaj in kako si se spoznal z gravel kolesarjenjem in kaj ti je pri grevlanju najbolj všeč?
Gravel kolesarjenje poznam že dlje časa. V bistvu ga spremljam že od samih začetkov, ko se je še vse dogajalo v ZDA, s takrat najbolj znano dirko Dirty Kanza, ki se danes imenuje Unbound. V času epidemije koronavirusa sem z mojim dobrim prijateljem Ninom veliko časa preživel na kolesu, ko sva bila oba še mladinca. Zaradi številnih omejitev sva veliko časa s cestnimi kolesi preživela tudi na makedamu, kar je bil čisti užitek in takrat sem prvič dojel, zakaj je gravel tako super stvar!
Pri grevlanju mi je najbolj všeč to, da izgubim občutek za čas in vse ostale stvari. Počutim se čisto neobremenjen, obenem pa uživam v neokrnjeni naravi, ki v hrušču in na cesti največkrat ni dosegljiva. Lahko bi rekel, da je gravel zame nekakšen odmik od ostalega sveta, kjer lahko napolnim svojo glavo s pozitivno energijo ter samo z lepimi trenutki in doživetji.

Kakšna je tvoja gravel oprema in kaj bi bil tvoj nasvet nekomu, ki se šele odloča za nakup gravel kolesa? Kaj se ti zdi najbolj pomembno?
Vozim kolo, ki ima precej »dirkaški setup«, saj se še vedno nameravam z njim udeleževati gravel dirk v upanju kvalificirati se za Svetovno prvenstvo v gravel kolesarjenju. Kolo je Wilier Rave SLR z opremo Campagnolo Ekar in aluminjastimi obroči Miche Graff. Ekar je grupa z razmerjem 1×13, kjer je v mojem primeru to sprednji zobnik z 42 zobmi in zadnji zobniki z od 42 do 9 zobmi. Gume, ki jih trenutno uporabljam, so Vittoria Terreno Mix 38, ki so prišle na kolesu kot standardne, tako da jih bom definitivno kmalu zamenjal.
Mislim, da je najbolj pomembna stvar pri nakupu gravel kolesa ta, da ti je kolo všeč. Sam pogosto opažam, da če ti je kolo všeč, imaš veliko večjo željo po tem, da ga pelješ na »furo«. Poleg tega je pomebno da se na kolesu počutiš udobno, saj ponavadi gravel ture vzamejo več časa in je udobje prioriteta.
Kaj je glavna razlika med gravel in cestnim kolesarjenjem in ali sploh še kdaj sedeš na cestno kolo?
Glavna razlika med gravel in cestnim kolesom je udobje vožnje, ki ga naredijo gume pri gravel kolesu. To sicer vpliva na hitrost, a če to ni prioriteta, je gravel kolo definitivno boljša izbira. Prav tako pa je prednost grevla to, da kadarkoli lahko zapelješ na makedam, sploh če je to najkrajša pot do doma.
Seveda še vedno sedem na cestno kolo. Opazil pa sem, da na cestnem kolesu ne uživam več enako, saj takoj postaneš udeleženec v prometu, kjer ne moreš več dati možganov na pašo in se povsem sprostiti. Prav tako se mi na cesti kolesarjenje veliko bolj vleče, kar je tudi verjetno razlog, da sem se ga malo naveličal.
Verjetno si do danes prevozil že večino Slovenije – kateri konci so ti najbolj všeč in zakaj? Kje se najde najlepši makadam?
Res je, prevozil sem že večino Slovenije, a predvsem na cesti. Definitivno mi je bil vedno najbolj všeč gorski ali primorski svet in še vedno večinoma kolesarim na Gorenjskem ali Primorskem. Kljub temu mislim, da se najlepši makadami najdejo okoli Postojne in Snežnika, saj je tam večina cest neasfaltiranih, a vseeno v uporabi in zato normalno vzdrževanih. Se mi pa ne zdi najbolj pametno sam kolesariti okoli Snežnika, saj si tam precej oddaljen od civilizacije in obdan z divjimi živalmi. Predvsem zaradi občutka varnosti bi priporočal, da se tja podaš v dobri družbi.

Iz rodne Dolenjske si se nedavno preselil na sončno Primorsko. Verjamem, da je tam klima boljša, kakšna pa je razlika v kolesarjenju na enem in drugem koncu? Kje je lepše grevlati?
Res je. Primorska in Dolenjska sta popolnoma drugačni pokrajini, edino kar imata skupnega je, da sta znani vsaka po svojem vinu. V začetku junija sem skupaj z Ignacem Bakšetom in drugimi šel na gravel rundo po dolenjski in poti tam so veliko boljše. Primorska je zelo skalnata, zato je teren veliko bolj grob, kar malo uniči užitek pri grevlanju. Kvalitetnih makadamskih cest v slovenskem delu Istre praktično ni, razen v bližini Dragonje in okoli Slavnika. Zato je najbolje zaviti na hrvaško stran, kjer najdeš neasfaltirano parenzano ali pa v Trst, kjer lahko po stari železnici prideš do Kozine.
Bi lahko izpostavil eno do tri najlepše gravel ture, ki si jih kdaj odvozil in delil .gpx za kakšno izmed njih, da se lahko tudi drugi podamo na njih?
Najlepše ture so gotovo okoli Postojne in Snežnika, super je bila tudi nedavno odpeljana tura 100 gravel milj po Dolenjski, a jo je delil že Ignac. Zato bi izpostavil eno lepših gravel tur v Sloveniji, ki je bila večkrat označena tudi kot »holy grail« slovenskih gravel tur.
Kakšni so tvoji načrti za naprej? Se obeta kakšna epska gravel avantura?
V bistvu imam ogromno načrtov za prihodnost! Prvi je ta, da grem čisto za užitek in doživetje s kolesom po makadamu iz Kopra do Vodic na Hrvaškem preko različnih otokov. V začetku septembra se nameravam udeležiti dirke La Monsterrato z namenom kvalifikacije na svetovno prvenstvo v grevlu, ki je oktobra. Kmalu za to dirko je tudi slovenski Human Fish Gravel, kjer se imam namen podati na najdaljšo traso in boriti za zmago, saj je v meni še vedno ostal tekmovalni duh. Če bo šlo vse po načrtih, bom sezono zaključil z gravel Svetovnim prvenstvom, kjer imam namen tekmovati v konkurenci Elite.


Odlično! In čisto za konec, ko si že ravno omenil, te moram vprašati: katero vino pa je boljše? Refošk ali Cviček?
Drugače sem pristaš piva, ampak če bi moral izbrati, bi se rad opravičil vsem Dolenjcem, vendar mi je boljsi refošk!
Pošteno. Dolenjska ima boljši makadam, Primorska pa vino. Hvala Adamu za vse odgovore na vprašanja in veliko sreče na vseh prihajajočih podvigih! Morda smo izgubili odličnega cestnega kolesarja, a se nam zato očitno obeta prvi slovenski gravel šampijon! Njegove dogodivščine pa lahko iz prve roke spremljate na Instagram profilu adamtce23.
Avtorji fotografij so Adam Jordan, Davor Remec, Ignac Bakše, Klara Hauptman, prijavim.se in Mario Stiehl.