Gravel kolesarjenje ni samo šport. S tem ko se osvobodiš asfaltne ceste, se ti odprejo nova obzorja in novi načini potovanja. Ker so gravel kolesa ponavadi močnejša, lahko nosijo več opreme, ker so še vedno hitra, pa lahko z njimi premaguješ tudi daljše poti v istem času. Andrej je to izkusil iz prve roke in je nad t.i. bikepackanjem tako navdušen, da tudi po nekaj napornih avanturah še vedno razmišlja le o svoji naslednji! Kaj ga motivira in žene naprej, izveste v spodnjem intervjuju.
Za začetek – kdo si, od kod prihajaš in kaj te v življenju najbolj veseli?
Sem Andrej Colarič, relativno preprost možakar, marketingar po poklicu in strastni ljubitelj dobrega piva po duši. Veseli me šport, dobra hrana, ravno prav ohlajena pijača in potovanja. Sploh, če so v družbi žene ali prijateljev.
Ob scrollanju po tvojem Instagram profilu se zdi, da res znaš uživati v prostem času in da si daleč od klasičnega dopustnika. Si od nekdaj avanturist?
Od nekdaj so mi všeč malo drugačni dopusti. Od 3-mesečnega backpackanja po Avstraliji z budgetom 3.000€, do 160 kilometrov pohoda po Škotskem višavju s šotorom ali pa iti s kolesom na pivo na Češko cca. 600 kilometrov stran. Rad naredim eno fajn zgodbo s svojim dopustom.
Kdaj si začel kolesariti, kaj ti je všeč pri tem športu in kako, da si se odločil za gravel kolo?
Moram reči, da me je ravno gravel »mindset« prepričal, da sem začel več kolesariti. Da me makadam ne ovira, ampak navduši.
Želel sem eno kolo, ki mi omogoča vse, kar si želim, hkrati pa se čim bolj izogniti hektičnim prometnicam. Obenem lahko z gravel kolesom tudi bikepackam skorajda kamorkoli, kar je tudi bila prioriteta.
Kakšna je tvoja oprema in kaj bi bil prvi nasvet, ki bi ga dal nekomu, ki se odloča za nakup gravel kolesa?
Vozim Cube Nuroad Race 2021 s Schwalbe G-One Allround (700×38) gumami. Najbolj pomembno pri izbiri kolesa se mi zdi, da se človek iskreno vpraša za kakšen namen bo to kolo uporabljal. Če želiš biti ultra hiter na lokalnih makadamih ali pa čim bolj udobno odpeljati 1000 kilometrov na bikepacking avanturi se verjetno odločiš za malce drugačno kolo.
Kakšna je tvoja bikepacking oprema in kaj bi svetoval nekomu, ki se prvič podaja na takšno potovanje s kolesom? Kateri kos opreme nikakor ne sme manjkati?
Torbe malo prilagajam glede na dolžino ture, predvsem v smislu dni. Ampak skoraj vedno gre z mano 16L torba, ki se jo namesti pod sedež in je postavljena nekako nad zadnjo gumo. Ta po mojih izkušnjah najmanj vpliva na kvaliteto vožnje in jo resnično priporočam. Tam spravim 90% stvari, ki jih potrebujem, ostale pa dodam še v manjšo »top-tube« torbico. Mislim, da je zares nujna samo vetrovka, vse ostalo je že luksuz. Potem pa je odvisno kakšen človek si, za 7 dni kolesarjenja lahko vzameš 7 majic ali pa eno. Vsak klanec ti bo hitro povedal, če si pretiraval pri pakiranju. So pa izkušnje tukaj zlato, da res v praksi vidiš kaj ti prav pride in česa nikoli ne uporabiš.
Kaj te motivira, da iz dneva v dan poganjaš naprej? Ali na večdnevnih avanturah spiš na prostem?
Moram priznati, da v sklopu bikepacking ekspedicij običajno spim v nastanitvah. Prej sem že omenil mojo ljubezen do dobre hrane in hladnega piva, pa tudi tuš po 100+ kilometrih je res čudovita stvar. Dajem pa kar nekaj pozornosti v katerem mestecu bo postanek, običajno glede na lokacijo dobre oštarije ali pa lokalne craft pivovarne. Imam srečo, da imam tudi stalnega bikepacking buddy-ja, ki se mi rad pridruži pri teh daljših turah, s katerim sva precej kondicijsko in gurmansko usklajena. V težjih trenutkih si tako lahko en drugemu dava malo zavetrja ali pa kakšen »ajde, za ovinkom je konec klanca« in je takoj lažje.
Kje pa se najbolje je in pije? Za kam bi takoj zdajle spakiral in kolesaril tudi tisoč kilometrov, če bi bilo treba?
Ni naključje, da se na mojih turah pogosto znajdejo države, kot so Italija, Nemčija in Češka. Prva predvsem zaradi najboljše pašte na svetu, ostali dve zaradi vrhunskih svežih piv v lokalnih “bier gartnih”.
Naredili so celo študijo, da prvo pivo po naporni športni vadbi zaradi svojih mineralov in vitaminov, rehidrira bolj kot voda. Ampak poudarjam, prvo pivo, hehe.
Hrana in pijača se mi vedno zdita zelo pomemben faktor vsakega potovanja, ne samo kolesarskih. Zato se vedno trudim poskusiti čim več lokalnih reči, bolj vaška je oštarija, bolj mi je všeč. Plastični stoli in rahlo lepljiv prt je marsikomu nočna mora, meni pa pogosto znak, da se bo dobro in sveže jedlo. Da je fokus na hrani, ne na stolih.
Katero izmed svojih bikepacking dogodivščin bi najraje izpostavil?
Zelo rad priporočam znano kolesarsko pot od Muenchna do Benetk, ki je res noro čudovita s stalnimi pogledi na prekrasne hribe, pot pa pelje tudi skozi kraje, kot sta Innsbruck in Cortina d’Ampezzo. Zadnjo, ki sem jo odpeljal, pa sem poimenoval 6 – 6 – 6, kjer sva s kolegom v 6 dneh prekolesarila 6 držav (Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Avstrija, Slovaška in Češka) ob tem pa naredila cca 600 kilometrov in spila 6 piv, hehe.
Kateri konec sveta se ti zdi najlepši za gravel kolesarjenje ali bikepackanje in kam si najbolj želiš iti, če čas in denar ne bi bila ovira?
Na srečo smo v Sloveniji kar bogati z makadami, tako da ni treba ravno daleč za čudovite vožnje. Lani sem odpeljal 300+ kilometrov po Toskani in njihovih znanih »strade bianche«, kar je bila seveda čudovita izkušnja s prekrasnimi pogledi na vinske griče in vso kulinariko, ampak »kvaliteta« makadamskih poti se na trenutke kar težko primerja z našo Notranjsko. Zaenkrat imam še povsem dovolj ciljev za razne zgodbe v Sloveniji in sosednjih državah, se pa vidim kdaj tudi na kakšnem malo daljšem bikepackingu v ZDA.
Katera pa je tvoja najljubša gravel kolesarska pot v Sloveniji?
To bi bila kar moja afterwork tura, ki jo v različnih variacijah največkrat odpeljem, ker mi je blizu, ima vrhunske makadame in je bila tudi moja prva prava gravel tura. Ima približno 50% makadama, ampak je ta v veliki večini res lep in hiter. Asfaltni del pa so v večini neprometne vasi ali kolesarske steze.
Kakšni so tvoji načrti za naprej? Bi morda upgrejdal opremo, imaš v mislih že naslednji bikepacking podvig?
Včasih pomislim na novo kolo (kateri kolesar pa ne?), ampak vedno znova, ko se usedem na svojega preverjenega izbranca, s katerim nikoli nisem imel nobenih težav in mi še vedno omogoča vse, kar potrebujem, si premislim. Moje ideje za bikepacking podvige pa dnevno nastajajo. Jeseni me čakata bikepacking turi po španski Mallorci, v načrtu pa imam tudi izlet do Dubrovnika skozi Bosno. Ravnokar sem v Komootu »zrisal« tudi 4-dnevno turo, ki bi obiskala 4 vrhunske slovenske pivovarne. Okoli 460 km in 5.000 višinskih metrov. Gre kdo z mano?
Najlepša hvala Andreju za odgovore in navdih za gravel kolesarjenje doma in po svetu. Njegovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilu @andrejcolaric. Prav tako mu lahko tam pišete, če bi se pridružili kakšni od pivoljubskih kolesarskih dogodivščin. Andreju pa “čin!” na še veliko prašnih kilometrov in kvalitetne rehidracije v najboljših oštarijah!