Čeprav gre za največje mesto v Sloveniji, je Ljubljana v resnici zelo prijazna do gravel kolesarjev, ko jo enkrat začneš odkrivati. Celo v samem mestu je presenetljivo veliko makadamskih kilometrov, v bližnji okolici pa se odpre cel svet makadamskih poti, kjer se lahko popolnoma odklopiš od mestnega vrveža in prometnih zamaškov.
Ljubljana je iz leta v leto lepša in prijetnejša, že dolga desetletja pa v sebi skriva pravo bogastvo makadamskih poti, zaradi katerih niti ni potrebno zapuščati mesta, da narediš kvalitetnih 30 ali več kilometrov pretežno stran od asfalta in avtomobilov.
Prvo in večini ljubljančanov najbližje izhodišče na makadam je Pot spominov in tovarištva (PST). Morda je zgodovina te poti izjemno tragična, a mesto je to zgodbo spremenilo na najboljši možni način in svojim prebivalcem ponudila nekaj najlepšega – več kot 30 kilometrov sprehajalne poti, ki je v veliki meri makadamska in dovolj široka, da si jo s pešci in tekači lahko delimo tudi kolesarji.
Druga in zelo podobna je pot ob Savi, ki vodi od Tacna do Tomačevega in naprej, pa tudi po drugi strani reke preko Šentjakoba in Črnuč nazaj. Odsek med Tacnom in Črnučami na južni strani reke je malce bolj tehničen, rahlo kamnit in zelo ozek (a tudi zelo zabaven!), preostanek pa je krasna, široka makadamska pot z lepimi razgledi, plažami, igrali, plezališčem, napravami za telovadbo, konji, gozdovi, piknik prostori in širnimi polji. Iz Črnuč lahko pot vedno podaljšaš na Rašico in okoliške gozdove, iz Tacna se krasne poti vijejo naprej do Mednega in Smlednika in naprej. Sava je res krasno izhodišče!
Tretji in morda krovni dragulj za ljubljanske kolesarje pa se skriva praktično v središču mesta! Na zahodno stran se dviga malo nižji in bolj obljudeni Rožnik s parkom Tivoli, Mostec in Koseškim bajerjem, na vzhodno pa veliko prostranejši Golovec, ki je že dolgo priljubljen med gorskimi kolesarji in je res poln zabavnih trailov, za gravel užitkarje pa je super že glavna cesta, ki pelje čez greben.
Najmanj zabaven pristop je iz Hradeckega ceste do astronomskega observatorija, prijaznejši naklon in več makadama pa imata vzpona iz Dolenjske ceste in Spodnje Hrušice. Za res zabaven vzpon (sploh, če se radi mučite na ostrih serpentinah) lahko iz obeh omenjenih smeri skočite gor kar po PST-ju. Greben Golovca je pravi labirint poti, obenem pa odlično izhodišče za nadaljevanje poti proti Orlam in naprej v hribovja vzhodno od Ljubljane.
Toško Čelo in Sv. Jakob
Klasika med pohodniki in kolesarji v neposredni bližini Ljubljane je Toško čelo. Nanj vodi mnogo poti. Glavna cesta iz Podutika je do vrha asfaltirana in precej strma, se pa z nje odcepajo ožje gozdne poti, s katerimi si lahko popestriš vzpon (a so precej tehnične in morda za vzpon ne najbolj primerne). Mnogo bolj makadamski je pristop iz Šentvida (Cesta v Hrib) preko Klobuka. Začetni del je izredno strm in ga verjetno marsikdo ne bo uspel prevoziti, se pa potem naklon umiri, pot pa spremeni v čudovito gozdno pravljico, kjer se lahko voziš po širšem osrednjem kolovozu ali pa zaviješ na kakšno izmed mnogih “singlc” ob njej.
Ko enkrat prispeš na Toško Čelo, tudi glavna cesta iz Podutika izgubi asfaltno prevleko in vse do Katarine (Topol pri Medvodah) razgibano vodi gor in dol po utrjenem makadamu. Ta del je idealen za intervalni trening ali razpeljevanje in uživanje v razgledih po napornem vzponu na Toško Čelo. Na Katarini se seveda lahko zasluženo obrneš, lahko pa zaviješ še na zadnji, izredno strmi asfaltirani klanec do gostilne na Vihri in potem skozi gozd do pašnikov in travnikov ob vznožju Sv. Jakoba. Sledi le še ciljni vzpon do cerkvice in iz Podutika boste na le 10 kilometrih opravili z več kot 500 višinci. Bravo!
Rašica
Rašica je drugi raj za pohodnike in kolesarje v neposredni bližini Ljubljane. Iz Utika, Mengša, Trzina ali Črnuč in Gameljn, z vseh strani vodijo do vasi in na sam vrh Rašice super gozdne makadamske ceste, kjer se lahko brez skrbi naužiješ svežega zraka in nabereš zvrhano mero višincev in super razgledov. Za spust je najlepša cesta iz vasi Rašica po dolini potoka Črnušnica v Črnuče. Na trenutke ima prav popoln flow, le na pohodnike moraš biti pozoren, da te ne zanese v previsoke hitrosti, ko začneš tako uživati v cesti!
Ljubljansko barje
Za bolj ravninsko in makadama polno kolesarjenje je idealno Ljubljansko barje. Do njega se lahko iz kateregakoli konca Ljubljane pripelješ po PST-ju in potem skočiš na najbližji makadam, na primer na Dolgem mostu, iz Rakove Jelše, Ižanske ceste, Rudnika, Lavrice ali Škofljice. Celotno barje je prepleteno z makadamskimi cestami in poljskimi potmi, morda največja težava pa je pomanjkanje mostov čez Ljubljanico, zaradi česar je včasih težko poti lepo povezati med seboj. Ogromno je slepih poti, kjer se lahko le obrneš in greš nazaj, pogosto je potrebno narediti kar velik ovinek, če želiš priti na drugo stran. Tudi makadam je marsikje v slabšem stanju, a gravel kolesarji nismo tako zelo izbirčni, kajne?
Nekaj krasnih odsekov je v okolici Bevk in Blatne Brezovice, Vnanjih Goric in Podpeči (z obveznim postankom na podpeškem jezeru!), super so tudi poljske poti med Iško vasjo in Mateno.
Krim
Top destinacija, ki se po makadamski infrastrukturi in naravnih lepotah kosa z najlepšimi konci Dolenjske, Kočevske in Notranjske, je hribovje, ki se dviga visoko nad Ljubljanskim barjem – Krim. Cesta, ki vodi z Gornjega Iga do vrha je naravnost epska in spominja na najlepše alpske prelaze, obstaja pa še navidez neskončno kilometrov gozdnih cest, ki se vijejo v klanec tudi iz ostalih smeri, kot so Podpeč, Rakitna in Borovnica. Krim in Rakitna sta tudi super izhodišče za nadaljevanje poti proti Notranjski za še večje in bolj odmaknjene gravel avanture.
Si tudi ti navdušen/a nad gravel kolesarjenjem v okolici Ljubljane? Če veš za še kakšen super odsek, ki ga še nismo odkrili, pusti komentar ali pošlji email s svojimi predlogi, fotografijami in .gpx datotekami na hello@atyourpace.cc – z veseljem jih bomo delili in tale seznam sporti dopolnjevali!
Pohvale za ture. Pogledam jaz po arhivu mojega Komposta in če najedem kaj zanimivega vama pošljem.
Najlepša hvala! Se že veselimo novosti!