Ja živjo!

Uf, na to vprašanje je pa skoraj nemogoče odgovoriti v enem stavku. Ves svet je čudovit in poln prelepih kotičkov, ogromno ga morava še raziskati. Najbolj nostalgična postaneva ob misli na najino potovanje po NP jugovzhodnih ZDA. Narava, ljudje in nasploh vzdušje, ki tam vlada, naju je popolnoma prevzelo. Vedno znova se vračava na Kanarske otoke in komaj čakava, da greva spet. Tudi Švica in zahodni del Avstrije pa Bavarska in sever Italije pa Črna Gora, Maroko in Islandija so naju navdušile in se vrneva ob prvi priložnosti. Še vedno pa z največjo ljubeznijo in občudovanjem odkrivava vedno nove kotičke naše male Slovenije!

Po vseh, kjer se moraš vsaj malo potrudit, da zlezeš na vrh in lahko uživaš v sijajnem razgledu. Najraje iščeva vedno nove, ampak najraje se vračava predvsem v naše Julijce, italijanske Dolomite, avstrijske Visoke ture in Tirolsko, predvsem pa komaj čakava, da spet skočiva v Švico in njene gore. Od manjših kucljev imava rada Trško Goro v Novem mestu, Sveti Lovrenc nad Polhovim Gradcem, Sveti Jakob na Katarini, Sveti Jošt pri Kranju, tudi Šmarna Gora je super, kadar ni preveč ljudi. Vsako leto pa greva tudi na Osorščico na otoku Lošinj ter do Vele Luke na otoku Krk. Noro dober je tudi Life on Mars trail na otoku Pag in NP Paklenica. 

Vedno in absolutno daleč na prvem mestu hribi! Je pa res težko zdržat celo leto, če ne greva vsaj za kakšen vikend ali celo teden na morje. Tudi morje znava izkoristit! (sploh če je kje kakšen hrib v bližini ali lepe ceste za kolesarit!).

Takoj bi kupila kombi (ali prostornega terenca), vanj in nanj naložila vso športno in kamping opremo ter se odpravila raziskat Evropo, nato pa bi skočila še v Severno in Južno Ameriko in enako storila tudi tam! Že to bi vzelo več kot eno leto, ampak ker bi pozabila na čas, bi obdelala še Avstralijo in Novo Zelandijo, potem pa bi se vrnila. Mogoče.

Najina prva in največja ljubezen so hribi, ker sva se tam prvič zaljubila. V naravo in drug v drugega! Ko po več urah naporne hoje navkreber dočakaš božanski razgled, je ves trud poplačan in vse težave pozabljene! Je pa kolesarjenje tudi ena sama uživancija – rada imava hitrost in to, da lahko veliko več vidiš v enem dnevu, a še vedno doživljaš okolico veliko bolj kvalitetno, kot z avtomobilom. 

Avto! V hotelih sva zelo redko oziroma le, ko res ni druge dobre alternative. Največkat spiva kar v avtu, kjer imava že vse potrebno, da nama je toplo in udobno, skoraj kot v domači postelji. Rada se ustaviva tudi v kampu ter si postaviva šotor. Vsekakor raje spiva pod tisoči zvezd, kot pod petimi.

Preizkusila sva že marsikaj, zadnji dve leti pa sva zvesta Fujifilmu, X-E2 in X-E3, ker nama veliko pomeni majhna velikost in teža ter kvaliteta fotografij obenem. Najin najljubši objektiv je Fujifilmov 35mm f/1.4. Veliko fotografirava tudi z iPhone-om, vsake toliko s seboj vzameva tudi GoPro. Dolgo sva obdelovala fotografije z VSCOm in Snapseedom, zadnje čase pa predvsem v Adobe Lightroom-u (na računalniku, še raje pa kar na telefonu), kjer imava izdelane vsak svoje (in skupne) preset-e.

Brez dobrih čevljev ali kolesa, fotoaparata in gorilnika z džezvo, da si lahko skuhava kavo. Brez kave pač ni življenja.